V ljubljanski galeriji Equrna je do 19. junija na ogled pregledna razstava slik iz zapuščine Metke Krašovec, ene najpomembnejših slovenskih umetnic dvajsetega stoletja, ki se je v zgodovino slovenske umetnosti zapisala na več načinov. Na prvem mestu s svojim avtonomnim likovnim svetom, ki ga je (z)gradila v desetletjih in ga prečijo vizualna razkošnost, melanholija, kontemplativna tišina, imaginarne podobe in poetične krajine, ki globoko srkajo pogled in nagovarjajo občutja.
Poleg razvijanja lastnega likovnega sveta pa je umetnica utirala še druge nove poti. Bila je namreč prva profesorica slikarstva na ljubljanski likovni akademiji, prva slikarka z retrospektivno razstavo v Sloveniji (leta 2012) in prva ženska, pridružena članica SAZU. S samosvojim slogom je nagovarjala in tudi po smrti (leta 2018) še vedno privablja široko občinstvo, kar potrjuje tudi velik obisk njenih najnovejših razstav. Prav tako je po besedah Arneta Brejca, vodje galerije Equrna in kustosa aktualne umetničine razstave z naslovom Vdanost, slikarka zelo navdihujoča za umetnike z drugih področij, recimo pesnike, pisatelje in dramatike.
Razstava v galeriji Equrna, kjer so med drugim na ogled še ne videna dela Metke Krašovec iz njenega doma in ateljeja, med njimi nekatera tudi nedokončana, je druga v ciklu razstav iz njene zapuščine, ki jo je zasnoval Brejc. Prva je bila posvečena slikarkinemu rdečemu obdobju, ki sega v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, saj je zelo veliko slik iz tega časa ostalo v njenem ateljeju. Zdaj so na ogled slike, ki zajemajo trideset let ustvarjanja. Najstarejša razstavljena je Aydé iz leta 1986, gre za eno njenih prvih dveh slik obrazov, ki so se v nadaljevanju spremenili v obraze angelov, po katerih je najbolj (pri)znana. Sama pa jih je poimenovala prisotnosti. Sledijo dela njenih poetičnih krajin in obrazov v njih ter samih krajin.
»Zaobjeli smo vsa njena obdobja, ki so večinoma nastala v njenem ateljeju na Bledu, in kar se mi je vedno zdelo zanimivo, je, da ni nikoli slikala gorenjske krajine. Razen zadnjih dveh slik, ki sta popolnoma drugačni in izstopata iz celotnega opusa. Sta hommage Tomažu Šalamunu (njenemu možu, op. a.), na neki način govorita tudi o sprijaznjenosti z minljivostjo, končnostjo, smrtjo, ki je prihajala z njeno boleznijo,« je dejal kustos Arne Brejc, ki je slikarko zaradi družinskega prijateljstva poznal od svojih otroških let. Zadnji sliki, ki ju omenja, sta iz leta 2016 in sta nastali kmalu po smrti pesnika Tomaža Šalamuna, dve leti pred njeno smrtjo.
Selitve od zgodnjega otroštva
Potovanja in spremembe okolij so imeli v življenju Metke Krašovec, rojene leta 1941 v Ljubljani, formativno vlogo. Začela so se v otroštvu z očetovo diplomatsko službo, zaradi česar so živeli v New Yorku, San Franciscu in Beogradu. V tujini je nekaj časa preživela tudi po študiju na ljubljanski likovni akademiji, kjer je veljala za velik talent slovenskega slikarstva in je specialko opravila pri Gabrijelu Stupici in Riku Debenjaku. Po slikarski diplomi je odšla na izpopolnjevanje na Kraljevi kolidž v London in v ZDA, nato so sledila potovanja v različne dežele sveta in Evrope, udeležbe na kolonijah in ponovno bivanje v ZDA, ko je bil Tomaž Šalamun konec devetdesetih let slovenski kulturni ataše v New Yorku.
Selitve od zgodnjega otroštva so slikarki, kot je zapisala v svojem avtobiografskem eseju Ogledalo, čas prinesla večno avtsajderstvo. Ali kot je to ubesedila sama: »Kar pomnim, sem bila drugačna in od drugod.« A obenem so ji dala občutek svobode, kar je bila podstat njene samohodniške drže in poguma, da se je odločila za slikarstvo kljub bojazni staršev, da s tem ne bo zaslužila za preživetje. Vendar pa je ne glede na skrb starša po akademiji nista silila, naj si poišče službo, temveč sta bila njena velika podpornika in ji v začetnih letih tlakovanja njene umetniške smeri, kot je povedala v enem od intervjujev, omogočala hrano, stanovanje in dom.
Sredozemske, ameriške in brazilske krajine
Poleg tega so ji številna potovanja po Indiji, Mehiki, Peruju pa tudi vračanja na Mljet prinesla različna občutenja, impresije in doživetja barv, ki jih je prelivala v slike. Sredozemski imaginarij prežema marsikatero njeno sliko, o čemer pa je v že omenjenem avtoportretnem besedilu napisala, da sicer nikjer ni pognala korenin in bi lahko zelo lahko živela kjer koli, vendar pa je bila konstanta hrepenenje po Sredozemlju, čeprav tudi tam ni bila doma.
»Na poteh je snemala fotografije, risala skice in predvsem ves čas delala zapiske, kakšne so barve in svetloba na določeni lokaciji. To so bile potem zanjo ključne informacije, ko je slikala v svojem ateljeju na Bledu. Mediteran je bil njena pomembna tema in v tem pogledu ciprese stalnica. Čeprav je leta 2001, ko se je rodila Tomaževa vnukinja Klara, sledila serija podob otroka, ki odrašča, kar je bil neke vrste tudi spomin na lastno otroštvo. To je bila dolgo časa pomembna inspiracija, dokler ni leta 2005 nastopila Brazilija, kamor sta z mojo mamo (galeristko Tajo Vidmar Brejc, op. a.) hodili na obisk k moji babici, in vzporedno še Metkini odhodi na kolonije v Ameriko ter drugam,« je potovanja in življenje, ki se je prelivalo v umetničin notranji svet, strnil Arne Brejc. A ne glede na doživeto, slike Metke Kraševec ne reprezentirajo realnosti, temveč gre za samosvojo poetičnost, podobe in metafiziko. Podobe in krajine je naselila s svojo domišljijo in vizijo.
»Avtorsko je bila vedno nekaj posebnega, samosvoja, čeprav jo je v osemdesetih letih precej zaznamovala Nova podoba, ko je povečala formate slik in je s platna prešla v slikanje na papir. V njena dela je vstopilo tudi več erotičnosti in igrivosti, kar se je konec osemdesetih let začelo ponovno prelivati v metafiziko. Pri čemer se je vedno jezila, ko so ji očitali ilustrativnost. 'Ilustracija česa je to,' je spraševala, ker v njenih slikah ni ničesar realnega,« je izpostavil Brejc. Ter ob razstavi tudi zapisal, da je bil svet Metke Kraševec »nedotakljiv, umirjen, poln nekega žlahtnega upanja in celo optimizma, zunanje dogajanje je le redko prodrlo vanj. Znala je sublimirati lastne stiske in težave v neko nadčasovno, odmaknjeno imažerijo, v kateri sta vladali duhovna zbranost in preudarna lepota.« Danes jo vidimo, kot je nadaljeval, kot ključno ustvarjalko na prehodu med modernizmom in postmodernizmov, kot slikarko, »ki je minljivost umetniških 'izmov' spremenila v podobe trajne lepote in optimizma.«
Svojo umetnost je jemala zelo resno, predano, osredotočeno, dosledno in natančno. »Moja ambicija je – žal ne vem, ali se je sploh kdaj uresničila – sliko pripeljati do tega, da zveni. Da zveni njena tišina. Da ob pogledu nanjo dosežemo notranjo tišino, svoj notranji zvok. Če bi to dosegla, bi se približala popolnosti,« je nekoč sama napisala o svojih umetniških težnjah.
Arne Brejc je prepričan, da bi si glede na to, da je bila Metka Krašovec v slovenskem prostoru tako posebna slikarka, zaslužila svoj muzej v Ljubljani ali na Bledu.
