Za vero, dom in cesarja: zgodba o časopisu, ki je krojil usodo Slovencev

Davnega leta 1873 je natanko na ta oktobrski dan prvič izšel časopis Slovenec. S polnim imenom Slovenec – političen list za slovenski narod je nastal kot odgovor katoliškega tabora, pozneje povezanega s Slovensko ljudsko stranko, na vse močnejše liberalne ideje v našem prostoru v času prebujenja narodov. Ustanovil ga je in prva leta urejal Karel Klun, kanonik ljubljanske stolne cerkve, ki je pozneje ustanovil tudi Katoliško tiskarno, kjer se je Slovenec med drugim tiskal.

Osebje uredništva Slovenca / Foto: fototeka Muzeja novejše zgodovine

Časopis Slovenec je svoj prihod na medijski trg 19. stoletja naznanil z besedami: »Dandanes nihče več ne more prezreti, kako važni so politični listi. Brez političnega lista se nobena stranka ne more vtrditi, naj je še tako velika, z listom pa si tudi slaba pridobi čedalje večo moč in izpodrine naposled svoje nasprotnike … / … Ako tedaj mi Slovenci hočemo svojo veljavo vtrditi, se na pravi podlagi ohraniti, pravic nekaj si obdržati, nekaj si jih pridobiti, moramo imeti politični list … To so sprevideli vsi pravi rodoljubi, kterim je blagor naroda slovenskega resnično pri srcu, in ustanovili so »Slovenca«, kteri danes prvikrat stopi pred spoštovane slovenske čitatelje. Prizadeval si bo, biti v pravem pomenu: Slovenec.«

Zgodovina slovenskega časopisja

Začetek slovenskega časopisja sega v leto 1797, ko je Valentin Vodnik na pobudo Žige Zoisa v Ljubljani začel izdajati Lublanske novice, prvi slovenski časnik. Založnik in tiskar je bil Janez Friderik Eger, Vodnik pa je v veliki meri pripravljal vsebino časnika kar sam. Konec leta 1800 so novice prenehale izhajati, in potem kar štirideset let Slovenci nismo imeli svojega stalnega časnika.

Prva številka političnega časopisa Slovenec, ki je izšla 14. oktobra 1873. / Foto: Wikipedija

Prelomno je bilo leto 1843, ko so začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice, ki jih je urejal dr. Janez Bleiweis. Najprej so se posvečali gospodarskim, kmetijskim in rokodelskim temam, postopoma pa so vanj vstopale narodnobuditeljske tematike. Do leta 1902, ko so prenehale izhajati, so bile Bleiweisove Novice temelj slovenskega medijskega prostora 19. stoletja.

Skupinska fotografija z novinarji Slovenca / Foto: fototeka Muzeja novejše zgodovine

Slovenčeva podružnica v Mariboru / Foto: fototeka Muzeja novejše zgodovine

V letu 1848 med marčno revolucijo so se prebudili še drugi časopisi: v Ljubljani je začela izhajati Slovenija, ki jo je urejal Matevž Cigale (izhajala je do leta 1850), v Celju so izšle Celjske slovenske novine, ki jih je urejal gimnazijski profesor Valentin Konšek, izhajale so do leta 1849, ko se je pojavil še Slovenski prijatel, časopis za cerkev, šolo in dom. Leta 1850 je prvič izšel tudi Ljubljanski časnik, prvi slovenski uradni list (izhajal do konca leta 1852), v naslednjih desetletjih pa še Slovenski glasnik (od leta 1858 v Celovcu), Slovanske novice (od leta 1862) ter Slovenski gospodar (od leta 1867 v Mariboru), konservativni časopis, namenjen štajerskemu podeželju.

Medijski odgovor liberalcem

Ko se je leta 1868 v medijskem prostoru pojavil liberalno usmerjen Slovenski narod, kot osrednje glasilo mladoslovenskega tabora (prvi glavni urednik je bil Anton Tomšič, po njegovi smrti Josip Jurčič, še pozneje Ivan Tavčar), je pet let pozneje kot politični odgovor Katoliške narodne stranke 14. oktobra 1873 začel izhajati Slovenec. Tako smo v medijskem prostoru dobili prva dva strankarsko opredeljena častnika, ki sta stala na nasprotnih bregovih. Ta politična delitev je nato pomembno zaznamovala slovenski časopisni prostor vse do prve polovice 20. stoletja.

Ključna pobudnika za ustanovitev časopisa Slovenec sta bila Janez Bleiweis, ki je bil vodja staroslovencev in je že urejal Kmetijske in rokodelske novice, ter duhovnik in politik dr. Luka Jeran. Časopis se je naravnal izrazito konservativno, katoliško in se zavezal geslu »Vse za vero, dom, cesarja!«. Zavzemali so se za popolno avtonomnost katoliške cerkve znotraj države ter izpostavljali blaginjo kmečkega naroda. V obdobju slogaštva med klerikalnim in liberalnim taborom, ko sta oba tabora poskušala delovati enotno za uveljavitev slovenstva, se je nestrpnost med njima nekoliko pomirila. Vsekakor je Slovenec pomembno sooblikoval slovensko javno mnenje, kulturo in politiko ob koncu Avstro-Ogrske ter v obdobju med obema svetovnima vojnama. Časopis je imel tudi svoje priloge (Domoljub, Ilustrirani Slovenec, Ponedeljski Slovenec). Ob osvoboditvi Ljubljane maja 1945 je bil zaradi svoje politične naravnanosti s strani nove oblasti ukinjen.

Vsi uredniki Slovenca

Časopis Slovenec so najprej tiskali v Blaznikovi tiskarni, pozneje pa je tisk prevzelo Katoliško tiskovno društvo, ki je imelo pod svojim okriljem Katoliško bukvarno s pripadajočo tiskarno. Zaradi naraščajoče naklade časopisa je tiskarna kmalu postala premajhna, zato so leta 1907 začeli graditi novo. Gradnjo Katoliške tiskarne so končali že prihodnje leto. Tiskarno so po prvi svetovni vojni, natančneje leta 1919, preimenovali v Jugoslovansko tiskarno, leta 1941 v Ljudsko tiskarno, po letu 1945 pa v Tiskarno ljudske pravice. Danes tiskarne ni več, v stavbi domuje Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, v stavbi poleg pa tudi naša medijska hiša Dnevnik.

Morebiti gre za uredništvo Slovenca, v času (1929–1942), ko je bil Ivan Ahčin glavni urednik. Stoje (od leve): Kočevar, Sočanova, + Jurčeva, Justin, Hafner, Potočnik, Ilija, Tine Debeljak, Kermavner. Sede (od leve): Schmidt, + Cenčič, Terseglav, Ahčin, Kremžar, Kuhar, Kmetova. / Foto: fototeka Muzeja novejše zgodovine

Uprava Slovenca / Foto: fototeka Muzeja novejše zgodovine

V 72 letih izhajanja Slovenca do njegove ukinitve po drug svetovni vojni se je zvrstilo 19 urednikov. Prvemu uredniku Karlu Klunu so sledili Franci Pevec, Jakob Alešovec in Filip Haderlap, nato Ignacij Žitnik in Andrej Kalan, še pozneje pa Janez Evangelist Krek, Miha Moškerc in Jožef Gostinčar. Zadnji urednik tik pred prvo svetovno vojno je bil Franc Terseglav, nato Izidor Cankar, za njim pa še Engelbert Besednjak, Franc Smodej, Franc Terseglav, Franc Kremžar, Mihael Krek, Alojzij Kuhar, Ivan Ahčin ter zadnji pred ukinitvijo Viktor Cenčič.

Po ponovni obuditvi Slovenca leta 1991, se pravi že v samostojni državi Sloveniji, je bil njegov prvi glavni in odgovorni urednik Andrej Rot. Nasledil ga je Jani Virk, ki ga je vodil s prekinitvami, za krajši čas ga je nasledil Jože Mlakar, pa tudi Janez Dular v vlogi vršilca dolžnosti. Urednikovali so mu še Jože Horvat, Jadran Vatovec, Vinko Zalar, Janez Obreza, ki je bil tudi direktor, ter Miha Štamcar, ki velja za zadnjega odgovornega urednika časnika pred njegovim prenehanjem leta 1996. Decembra 2016 je Slovenca ponovno obudil Inštitut dr. Antona Korošca, tokrat kot spletni portal, ki deluje še danes.