Kdaj ste dojeli, da je alternativna glasba lahko posel?
Tega še danes ne dojemam, v smislu, da se nisem ukvarjal z njo zaradi tega, ker sem ugotovil, da je to lahko posel. Sem ljubitelj glasbe in urbanih subkultur. To so bili moji glavni motivi že od samega začetka, sčasoma pa sem moral začeti delati v glasbeni industriji. Popularna glasba je vedno kultura, beležka sveta, odraz dominantnih ideologij in hkrati teženj posameznikov, je pa tudi neka veščina in potreba po izražanju. Lahko je tudi nekaj, kar se lahko prodaja, če ima dovolj interesentov, v tem smislu je podobna tudi tradicionalnemu ali sodobnemu artu, lončarstvu ali idrijski čipki. Moje ukvarjanje s popularno glasbo dolgo ni prinašalo resnejšega zaslužka, ukvarjal sem se s takratno alter sceno. Tako je bilo do začetka devetdesetih let. Spomnim se na primer koncertov Parafov po Jugoslaviji ali pa mini turneje po Evropi s skupino Miladojka Youneed. Pomembno je bilo, da se pokažemo svetu, denarja je bilo komaj kaj.
Vendar naklade prvih punk zasedb, kot so Paraf, Pankrti, Prljavo kazalište in Pekinška patka, niso bile zanemarljive.
Paraf je prvo ploščo prodal v 20.000 izvodih, kar je lepa številka, danes zelo redko dosegljiva, vendar izvajalci od tega niso zaslužili veliko. Sploh v primerjavi z narodno ali zabavno glasbo, kjer so bile naklade tudi 700.000 in več. Niti naklade Bijelega dugma, kot najpopularnejših rokerjev v Jugoslaviji, niso presegale 300.000, medtem ko je bila Azra nekje na 50.000. Vinilne plošče so se prodajale precej poceni, stroški socialističnih založb so bili visoki …
Od kod povezanost Reke z Ljubljano, ki se zdi celo močnejša kot z Zagrebom?
Reka nikdar ni bila ne republiški ne državni center in iz nje se je vedno hodilo drugam. Na Dunaj, v Padovo, Trst, v Zagreb, Ljubljano. Reka je ustvarjala veliko »zgodovine«, vendar je bilo razmeroma malo te dobro zabeležene in trajno reflektirane, le malo kulturnih dogodkov pa je doživelo neprekinjen razvoj v daljšem obdobju. To je posledica manjšega števila kulturnih ustanov in na splošno bolj krhke družbene »nadgradnje« kot v političnih središčih, kot sta Ljubljana in Zagreb. Reška rock scena je bila povezana z Ljubljano tudi zaradi mene, ker sem imel slovenske prijatelje od prej, to pa z otoka Silba, kamor sem začel hoditi leta 1974. Plejada slovenskih glasbenikov je hodila tja. Tomaž Pengov, Jerko Novak, Igor Leonardi, člani različnih zasedb, na primer Salamander, Sedmina, tudi člani skupine Laibach dolgo pred začetkom delovanja Laibacha. Glasba je bila na otoku Silba zelo prisotna že dolgo pred mojim prihodom, tam je bila pomembna slovenska družina Hawlina. Gre za veliko »pleme«, ki je začelo prihajati na Silbo v petdesetih letih prejšnjega stoletja, in mnogi člani družine so igrali kakšen inštrument, kar je ustvarilo neko posebno vzdušje. Obenem so na Silbo hodili hrvaški skladatelji in glasbeniki, kot sta bila skladatelja Bruno Bijelinski in Igor Kuljerić …
… prav tako Branimir Đoni Štulić?
Seveda, to je bilo že v »mojem« času, sredi sedemdesetih let, preden je začela delovati njegova skupina Azra. Tudi on je hodil v takratni kamp, v katerem se je dogajalo druženje glasbenikov z vsega sveta. In zanimivo, prvi javni Štulićev koncert, ki sem ga soorganiziral, je bil na Reki, v Slovenskem domu Bazovica, kajti na Reki je bilo in je še vedno veliko ljudi slovenskega porekla, ki so tja prišli v času Avstro-Ogrske in pozneje.
Zakaj je Reka toliko bolj punkerska
od Zagreba?
Ker ni bilo toliko možnosti kot v Zagrebu, kjer so bili studii, mediji, infrastruktura kot taka. Na Reki si bil osvobojen možnosti in zaradi tega si lahko bil manj takten. Obenem si imel energijo velikega industrijskega središča z ogromno mladine in del te mladine se je čutil kulturno deprivirano, niso marali takrat dominantnih družbenih ritualov, vrednot. Bilo je ogromno socialističnega kiča, uradnih proslav rojstnega dneva vsake komunistične pracelice in policijske postaje, da malo karikiram. Obenem je bila Reka kot obmorsko mesto z največjo luko v takratni državi bolj odprta za informacije iz tujine, tudi plošče in mamila. Vsa ta želja po nečem drugačnem, po svobodnejšem izražanju, svobodnejši estetiki, ves ta urbani upor je našel idealen izraz v necenzurirani, preprosti in energični »community music«, to je bil punk.
Vrniva se na prvo kompilacijo Rijeka–Paris–Texas iz leta 1987, na kateri so bile zasedbe, kot so Grč, Let 3, Grad, Ogledala, Fit, Idejni nemiri in Strukturne ptice. Kakšen je bil motiv tistega izida?
Motiv je bil dokumentirati neko obdobje, v katerem se je veliko dogajalo, vendar ni bilo veliko diskografske realizacije, predvsem zaradi tega, ker so uradne založbe takrat obstajale le v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Do izida RPT 1 je bilo izdanih le sedem albumov od vsega reškega prvotnega punka in nekoliko poznejšega novega vala: trije od skupine Paraf, dva od zasedbe Xenia in dva od Denis & Denis. Prvi val reškega punka je takrat že minil, veliko lokalno pomembnih skupin se je že razšlo brez uradne diskografske beležke, na primer legendarni Termiti. Prihajali so novi zanimivi izvajalci in glavni namen kompilacije Rijeka–Paris–Texas je bil diskografsko zabeležiti vsaj del posnetkov. Hkrati je bila to posledica mojega prizadevanja za vzpostavitev neodvisnega založništva, ki je bilo v Veliki Britaniji in Evropi že zelo izrazit trend.
Gre pri tokratni ponovitvi za
podoben motiv?
Ne. Po tem niti ni več potrebe, ker imajo danes vsi možnost, da posnamejo glasbo in posnetek predstavijo javnosti na različne načine, ki takrat tehnološko niso bili možni. Vsi izvajalci na kompilaciji imajo svoje kariere, so javno prisotni, nekateri vrsto let, zato njihova zastopanost na tej kompilaciji zanje ni pomembna v poslovnem smislu. Pomembna ideja, ki jo poudarja tovrstna kompilacija, je, da je urbana glasba lahko tako služba kot kariera, vedno pa je tudi kultura. Rijeka–Paris–Texas 2 je pravzaprav dokumentacija segmenta glasbene ustvarjalnosti na Reki, oblika izražanja in komunikacije, lahko pa rečemo tudi, da je pregled sodobne rock scene. Koncept je bil tudi dati na kup glasbo, ki je podobna tisti na RPT 1 – po načinu delovanja, pripadnosti določeni sceni, recimo rock-indie-urban glasba v širšem smislu. RPT 2 je torej neka oblika arhiviranja kontinuitete določene senzibilnosti, to je nekaj, čemur bi se dalo reči reška rock miselnost.