V Sloveniji je bilo v sezoni monitoringa 2024/25 po oceni raziskovalcev 137 volkov, interval ocene pa sega od 119 do 169 osebkov. Zaznali so 16 tropov, poleg njih pa še teritorialne volkove in živali v disperziji. Populacija se širi tudi proti Alpam, kamor volkovi prihajajo tako z dinarskega prostora kot z zahoda. Volkove pri nas že več kot 15 let spremljajo z neinvazivnimi genetskimi metodami. Z analizami iztrebkov, urina, dlake in drugih bioloških vzorcev lahko raziskovalci prepoznajo posamezne živali, njihove sorodstvene povezave in rekonstruirajo trope. Po besedah doc. dr. Tomaža Skrbinška z ljubljanske biotehniške fakultete je populacija trenutno v ugodnem varstvenem stanju, vitalna in zelo dinamična.
Volkovi so tudi izjemno mobilni. Njihovi teritoriji v Sloveniji v povprečju obsegajo okoli 400 kvadratnih kilometrov, posamezna žival pa lahko v eni noči prepotuje več deset kilometrov. Prav zato lahko nastane vtis, da je volkov bistveno več, kot jih je v resnici.
Ko volk pride na pašnik
Največ konfliktov med volkovi in človekom povzročajo napadi na rejne živali. Analize kažejo, da večino njihove prehrane na dinarskem območju predstavlja naravni plen, toda domače pašne živali so lahko zanje lahek plen, zlasti kadar niso ustrezno zaščitene. Doc. dr. Hubert Potočnik je med območji, kjer so v zadnjem obdobju zaznavali težave, izpostavil Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe oziroma Solčavsko in Primorsko ter Julijske Alpe. Prav na planinskih pašnikih je zaščita zahtevnejša, saj ograj in drugih ukrepov ni mogoče povsod uporabljati enako učinkovito. Poseben problem je presežno plenjenje. Ko volk vdre med nezaščitene živali, lahko zaradi nagonskega plenilskega odziva poškoduje ali pokonča več živali, kot jih potrebuje za prehrano. Električne ograje, pastirski psi in prisotnost človeka lahko tveganje zmanjšajo, vseh napadov pa ni mogoče preprečiti.
Vprašanje je tudi, koliko naj človek posega v populacijo. Potočnik meni, da sedanja ureditev že omogoča aktivno upravljanje: »Sedanja ureditev, ki dopušča izredno poseganje oziroma poseganje pod posebnimi pogoji v populacijo volka, ustrezno dopušča možnost aktivnega upravljanja populacije.« Pri intenzivnem odstrelu pa ne gre samo za število volkov. Pomembna je njihova socialna struktura. »Številnost lahko izjemno dobro kompenzirajo. Težava je, če razbijemo socialno strukturo,« opozarja Potočnik. Posledica porušene strukture populacije je lahko tudi večja možnost križanja volkov z domačimi psi, posledice katerega že opažajo v italijanskih Pirenejih in na Hrvaškem.
Volka sprejemamo, a se ga bojimo
Da je odnos ljudi do volka precej bolj zapleten od preproste delitve na njegove zagovornike in nasprotnike, kažejo prvi rezultati raziskave projekta Life Wild Wolf v osmih evropskih državah. Velika večina vprašanih v Sloveniji volka dojema kot del narave, priznava njegovo vlogo v ekosistemu in želi, da bi ostal prisoten tudi v prihodnje. Skoraj dve tretjini vprašanih ve, da volkovi praviloma ne napadajo ljudi, več kot polovico pa bi bilo kljub temu strah hoditi po gozdu, kjer so volkovi. »Strah ni racionalna presoja verjetnosti napada. Gre za čustvo, ki je lahko prisotno tudi pri ljudeh, ki nevarnosti ne ocenjujejo kot zelo velike,« je pojasnila dr. Aleksandra Majić Skrbinšek.
Podpora ohranjanju vrste prav tako ne pomeni avtomatičnega nasprotovanja odstrelu. Ljudje lahko želijo ohranitev volka in obenem podpirajo uravnavanje njegove številnosti. Znižanje varstvenega statusa volka na ravni EU podpira približno petina slovenskih anketirancev, približno tretjina temu nasprotuje, skoraj polovica pa je neopredeljena. Podpora konkretnemu uravnavanju številčnosti z odstrelom je večja.
Raziskovalci opozarjajo tudi na napačno enačenje bližine volka z nevarnim vedenjem. Če se volk enkrat pojavi ob naselju, to še ne pomeni, da je postal neplašen. V obdobju med letoma 2012 in 2022 v Sloveniji niso potrdili primera, ki bi izpolnjeval merila za neplašnega volka.
Šakal: odstrel zrasel na več kot 1600 živali
Če pri volku raziskovalci opozarjajo predvsem na premišljeno upravljanje in ohranjanje socialne strukture populacije, je zgodba s šakalom precej drugačna. Šakal je v Sloveniji lovna vrsta, njegova populacija pa se izredno hitro povečuje in širi. Pred leti so raziskovalci njegovo populacijo spremljali tudi s telemetrijo in deset živali opremili z ovratnicami. Danes se razširjenost in številnost spremljata tudi prek podatkov o smrtnosti oziroma odstrelu. »Od leta 2020, ko je postal lovna vrsta, je odstrel s približno 100 oziroma 170 živali zrasel na več kot 1600 v lanskem letu. To kaže na izjemno hitrost širjenja oziroma povečevanja populacije,« je povedal Potočnik.
Podoben trend opažajo na Hrvaškem, v Srbiji in na Madžarskem. Pri nas se šakal večinoma pojavlja v nižinah, posamezne živali in pari pa prodirajo tudi na druga območja. Čeprav je lovna vrsta, škodo, ki jo trenutno povzroča v živinoreji in kmetijstvu, v prehodnem obdobju še vedno krije država. Takšna ureditev je bila po Potočnikovih besedah podaljšana do konca leta 2029.
Dogajanje pri obeh vrstah pa kaže, da sobivanja s plenilci ni mogoče reševati zgolj s številom odstreljenih živali. Pri volku so pomembni zaščita pašnih živali, poznavanje gibanja in ohranjanje stabilne socialne strukture, pri šakalu pa se zaradi izjemno hitrega širjenja že kaže potreba po intenzivnejšem spremljanju učinkov upravljanja populacije, opozarja stroka.