Egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser je julija 1956 nacionaliziral Sueški prekop in ga postavil pod državni nadzor. Za Francijo in Veliko Britanijo je bila ta strateška pomorska pot ključnega pomena, saj je povezovala Evropo z njunimi kolonialnimi ozemlji v Aziji. Obe državi sta se zato skupaj z Izraelom odločili za vojaško posredovanje.
V tajnem dogovoru v francoskem kraju Sèvres so se 22. in 24. oktobra dogovorili, da bo Izrael napadel Egipt, Francija in Velika Britanija pa bosta nato posredovali pod pretvezo ločevanja sprtih strani. Izraelske sile so 29. oktobra vdrle na Sinajski polotok in v Gazo. Egiptovski predsednik je zavrnil ultimat evropskih sil, francoska in britanska letala pa so začela bombardirati egiptovska vojaška oporišča. Večji del egiptovskega letalstva je bil uničen.
Brez politične zmage
Toda vojaški uspeh ni prinesel politične zmage. Združeni narodi so zahtevali prekinitev ognja, Sovjetska zveza je Franciji in Veliki Britaniji zagrozila z ostrimi povračilnimi ukrepi, celo z možnostjo uporabe jedrskega orožja. Invaziji so nasprotovale tudi ZDA, saj so menile, da spodkopava verodostojnost Zahoda v času sovjetskega zatiranja vstaje na Madžarskem.
Premirje je začelo veljati v noči s 6. na 7. november, zadnje francoske in britanske enote pa so se umaknile 22. decembra. Med spopadi je umrlo približno tisoč civilistov. Naser je kljub vojaškemu porazu dosegel politično zmago, saj je nacionalizacija prekopa obveljala.
Novi arhivski posnetki
Arhivski posnetki, ki jih francoske oblasti niso vključile v filmske novice za kinematografe, razkrivajo neprijetne prizore umika. Med njimi je tudi posnetek spomenika Ferdinandu de Lessepsu, francoskemu diplomatu, ki je vodil gradnjo Sueškega prekopa. Posnet je bil 22. decembra 1956 v Port Saidu, ko so se zadnje francoske in britanske enote umikale.
Vojaki so na spomenik pritrdili zastavi svojih držav, kar so Egipčani razumeli kot provokacijo. Naslednji dan je egiptovska vojska spomenik razstrelila, čeprav Naser sprva ni nameraval iz njega narediti simbola upora proti evropskemu vplivu.
Drugi zamolčani posnetki prikazujejo prihod vojakov Združenih narodov v Port Said, kjer so prevzeli nadzor nad premirjem in državne zastave zamenjali z zastavo organizacije. Prikazujejo tudi umik francoskih vojakov in parado pripadnikov mirovnih sil po mestu.
Francija ni več velika sila
Zgodovinar Franck Mazuet, ki je preučil arhivsko gradivo za dokumentarno serijo francoskega Nacionalnega avdiovizualnega inštituta, opozarja, da posnetki veliko povedo o takratni cenzuri in odnosu oblasti do javnega obveščanja.
»Po sueški krizi Francija ni bila več videti kot velika sila,« je poudarila novinarka Ludivine Lopez, ki sodeluje v dokumentarni seriji.
»Združeni narodi so jo zavrnili, na mednarodnem prizorišču je bila ponižana in zdaj se je morala pogajati z velesilama, ZDA in Sovjetsko zvezo,« je dodala. Sueška kriza je tako razkrila, da Francija in Velika Britanija ne moreta več samostojno odločati o dogajanju na svetovnem prizorišču, kot sta to počeli v času svojih kolonialnih imperijev.
