Stalinovi računi, razpeti med Berlinom in Tokiem

Nekdanja glasnika skupnega boja proti fašizmu, Sovjetska zveza in zahodne demokracije, sta se znašla na nasprotnih bregovih, medtem ko sta si Berlin in Moskva razdelila interesna območja v vzhodni Evropi. Med analitiki so se pojavljala ugibanja, ali je Stalin s sporazumom samo kupil čas za pripravo na neizogibni spopad z Nemčijo ali je res verjel, da je mogoče s Hitlerjem dolgoročno sodelovati. Je želel predvsem zavarovati Sovjetsko zvezo pred vojno, za katero njena vojska morda še ni bila pripravljena? Takrat na ta vprašanja ni bilo zanesljivih odgovorov. Posebej občutljivo je bilo vprašanje Japonske. Sovjetska zveza je morala upoštevati nevarnost spopada na Daljnem vzhodu, kjer so se njeni interesi križali z japonskimi osvajalnimi načrti na Kitajskem. Vojna na dveh oddaljenih frontah bi bila za Moskvo lahko usodna, zato ni presenetljivo, da so iskali možnosti za umiritev razmer tudi na vzhodu. Toda vprašanje je bilo, ali bi sporazum z Japonsko res zagotavljal varnost, če bi se Hitler odločil za napad. Odgovori so prišli šele pozneje. Nemški napad na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 je pokazal, kako kratkotrajno je bilo partnerstvo dveh diktatorjev. Mesec dni prej podpisani sovjetsko-japonski nevtralnostni pakt pa je Moskvi omogočil, da se je v odločilnih trenutkih vojne na vzhodu Evrope lažje osredotočila na nemško nevarnost. Ko se je konec leta 1941 Wehrmacht znašel pred Moskvo, so sovjetske enote, v obrambo Moskve premeščene z Daljnega vzhoda, predstavljale morda odločilno okrepitev branilcev, ki so v hudi zimi tako lahko zbrali moči za protinapad, ki je v končni fazi ob podobnih akcijah zahodnih zaveznikov vodil do poraza Hitlerjeve Nemčije.

Sovjetska Unija ob 23-letnici svojega obstoja