Skozi središče Pivke se je v ponedeljek dopoldne pozibaval bogato okrašen voz fantov in deklet, ki so ali še bodo letos dopolnili 18 let. Z voza so metali rdeče, modre in bele nageljne. Na vozu je bila iz tisočerih rož sestavljena slovenska zastava. Nihče jim ni zares zameril, da so sredi delovnega dne povzročali gnečo na cesti. Prešerne volje so odhajali na vestirngo. Ponekod temu rečejo vizita, nekje štelunga oziroma štejlunga. V slovenski tradiciji je bil to za fante velik življenjski mejnik. Predstavljal je trenutek, ko so se ga mnogi prvič pošteno napili, ko je komisija ocenila njihove sposobnosti in skorajšnji čas, ko bo treba v vojsko. Ta dan so fantje okrasili vozove in se s petjem ter veseljačenjem odpravili na pot, ki je pomenila prehod v odraslost. Danes fantje ne odhajajo več v vojsko, običaj pa se je k sreči ohranil.
»Gre za ohranjanje tradicije okraševanja vozov, ki izhaja še iz časa Marije Terezije,« je razložila Ines Marc, vodja Uprave za obrambo Postojna, medtem ko smo čakali, da pred Park vojaške zgodovine v Pivki prispe še zadnji voz, na katerem so sedeli fantje iz Pivke, Zagorja, Parij, Juršč, Petelinj in Hrastja.
»Leta 2003 je sicer nehala veljati vojaška dolžnost, ni pa ukinjena. Zato jih vsako leto seznanimo z dolžnostmi, ki naj bi jih imeli v primeru, da se ponovno uvede vojaška obveznost,« je nadaljevala in dodala, da gre za običaj, ki ga poznajo predvsem na Primorskem in v Prekmurju. »Vezan je na zgodovinsko prostorsko ureditev. Primorska je bila v 20. letih 20. stoletja pod Italijo, Prekmurje pa pod madžarsko oblastjo. Ta običaj se je tako ohranil še v Beltincih, v Pivki, Ilirski Bistrici, Postojni in Vipavski dolini. Drugje po Sloveniji tega žal ne boste mogli videti,« je poudarila slovesnost trenutka.
Bela, modra, rdeča
Fantje so prišli v belih srajcah in modrih hlačah. Nekateri so nosili klobuk, na prsih so imeli pripet rdeč nagelj. Dekleta so jim popravljala pisane trakove na klobukih ter sem in tja pogladila srajce. Tudi same so bile oblečene v belo bluzo, na ustnicah so imele rdečilo. Bile so enako stare kot fantje, in čeprav jim nikoli ni bilo treba oditi služit domovini, so imele pri vestirngah in naborništvu vedno pomembno vlogo. Na parkirišču so jih s harmonikami, kitarami in drugimi zvočnimi pripomočki že čakali sovrstniki iz Dolnje Košane, s Kala, iz Šmihela … Iz vasi, ki so tisti dan ostale brez krajevnih tabel, saj so jih fantje namestili na svoje vozove in traktorje. Še en običaj, ki jim ga tisti dan nihče ne zameri. Le kak turist je morda zaman iskal katero izmed vasi.
Četudi fantom, ki so sedeli na vozovih, ne bo treba v vojsko in je to bolj kot ne le še eden v nizu običajev prehoda v polnoletnost, so vsi po vrsti potrjevali, da se na ta dan v teh krajih še danes čaka z nestrpnostjo. »Nekaj, kar se zgodi enkrat v življenju,« je dejal Žiga Turnšek. »To je za nas lep dan in hkrati tudi prelomnica. Stari bomo 18 let, če ne drugega, to pomeni izpit za avto. Kakšne prevelike želje, da bi se priključil vojski, pa nimam,« je pripovedoval Jaka Samsa, ko je s sovrstniki čakal na skupno fotografiranje pod kipom generala Maistra.
Na ta dan se v notranjskih vaseh pripravljajo nekaj tednov. »Vse se začne že med poletnimi počitnicami. Kakšne štiri tedne smo pripravljali voz, petnajst nas je na vozu, od tega nas je šest nabornikov. Veliko priprav je, voz je treba okrasiti s smrečjem tako, da bo zdržal ves dan. In naš košansko-šmihelski voz je najlepši,« je nabornik Jaka Samsa izpostavil še en pomemben element. Med fanti in vasmi se v času priprav bije bitka, kdo bo pripravil lepši voz. Košansko-šmihelskega je krasila slovenska zastava v obliki srca, tisti iz Pivke je izstopal v višino, kalski po oldtajmerskem traktorju. Vsaka ekipa je bila prepričana, da je njihov najlepši.
Punce na vestirngi
Na vozovih je bilo skoraj toliko punc kot fantov. »A kakšna je naša vloga? Punce so se tudi že v preteklosti pridružile temu običaju, njihova naloga je bila, da spletejo rože. In tako tudi me ohranjamo to tradicijo. Voz mora biti okrašen z res veliko rožami, ta dogodek je samo enkrat v življenju in še zdaleč ni nepomembno, kako bo voz okrašen. Starejše punce in starši so nam pokazali, kako se to dela, nato smo jih že kak mesec pred vestirngo začele izdelovati,« sta pripovedovali Lara Abram in Špela Felicita Žužek, ki sta pomagali pri izdelavi velike slovenske zastave na vozu iz Pivke in okoliških vasi.
»Šli smo v gozd po smreke, sestavili smo ogrodje,« so svoje naloge naštevali fantje z voza, ki je pripeljal s Kala. Žiga Turnšek in Jernej Šprohar sta prikimala, da je to zanju pomemben dan, četudi vojska ni obvezna. Oba sta že razmišljala, da bi se ji pridružila vsaj za nekaj mesecev, da spoznata vojaško življenje.
Na poseben dogodek, ki se zgodi enkrat v življenju, je svojega vnuka pospremil Pavel Šprohar. Podoživljal je dan, ko se je vestirnge udeležil sam. Bilo je leta 1962, v času, ko še ni bilo demokracije o tem, ali iti v vojsko ali ne.
»Ni bilo debate, bilo je obvezno. In tudi fantje smo bili takrat bolj potrpežljivi in odporni. Doma sem bil s Suhorja in na vestirngo sem prišel v Košano. Naslednje leto sem odšel v vojsko, služil sem v Podgorici v Črni gori in v Sinju na Hrvaškem. Ko sem odhajal v vojsko, so nam rekli, da bomo služili dve leti. A vmes se je to spremenilo in tako sem bil del prve generacije, ki je vojsko odslužila že v enem letu in pol,« se še danes spominja dobrodošlega pol leta odbitka. Ko smo že ugasnili snemalnik, je prišepnil, da ne bi bilo nič narobe, če bi tudi današnji fantje vsaj za nekaj mesecev odšli v vojsko.
Za primer najhujšega
Med vozovi se je sprehodil tudi pivški župan Robert Smrdel in na njih opazil kar nekaj »municije« v tekoči obliki. Z iskrenim napotkom, naj jo porabljajo varčno in pametno, jim je pojasnil tudi pomen dneva. »Včasih je bila to priprava za vstop v vojsko, danes je to malce drugače, a vseeno je dobro biti pripravljen za primer najhujšega.
Pravijo, da ta slučaj najhujšega med civiliziranimi narodi nima mesta, ampak izkušnje kažejo, da svet ne gre v tej smeri in smo glede tega obstali daleč v zgodovini, da ni nič drugače kot nekoč. Morda je celo še hujše. Zato ni odveč, če se spoznamo z orožjem in z organizacijo vojske, da nas bo manj strah, če bo treba prijeti zanj,« je skomignil.
Tradicija, ki je skoraj izumrla
Koliko se jih bo zares odločilo tako ali drugače pridružiti Slovenski vojski, je bilo na vestirngi težko oceniti. »Upam, da vsaj kdo,« je dejal Janko Boštjančič, ko je izpod vhoda v Park vojaške zgodovine opazoval mlade in njihovo razposajenost. Kot direktor Parka vojaške zgodovine je zelo vesel, da so v parku del zgodbe ohranjanja tradicije naborniških vozov.
»Ta tradicija je pri nas že skoraj izumrla in je k sreči ponovno oživljena. Park vojaške zgodovine se trudi ohranjati vojaško dediščino in to niso samo tanki in puške, ampak tudi zgodbe in živa dediščina, ki smo ji priča danes,« je dejal in se seveda spomnil tudi svoje vestirnge. Bilo je konec 80. let prejšnjega stoletja, ko je bilo v zraku že zelo ostro čutiti razkol v Jugoslaviji in si nihče ni zares želel v jugoslovansko vojsko. A vseeno je bila njihova vestirnga nekaj posebnega, saj so jo želeli oživiti v izvorni obliki in so namesto traktorjev v vozove vpregli konje. »Predstavljala nam je obred iniciacije, konec otroštva, prestop v odraslo dobo. In mislim, da je še danes tako, fantje ta dan še čakajo in zanje je še vedno neka prelomnica,« je dejal prepričan, da je tudi naloga Parka vojaške zgodovine, da se ta tradicija ohrani. Vestirnga je bila samo uvod v bogat program, ki so ga minuli vikend pripravili v Parku vojaške zgodovine ob 20-letnici njegovega delovanja. Če so pred 20 leti začeli pisati zgodbo v zapuščenih in propadajočih vojašnicah, je to danes največji muzejski kompleks v Sloveniji in eden najbolj obiskanih muzejev. »Ponosni smo na to prehojeno pot in tukaj se tudi še ne mislimo ustaviti, čakajo nas še novi izzivi,« je napovedal Boštjančič.
