Jože Karlovšek in njegovi ornamenti so dediščina, ki še danes živi na številnih priljubljenih uporabnih in okrasnih predmetih. Njegovo življenje in delo širši javnosti predstavljajo njegovi zanamci v sklopu 5. Karlovških dnevov, ki so jih septembra pripravili v Šmarjeških Toplicah in celjskem Muzeju novejše zgodovine, na dan izida tokratne številke Nedeljskega dnevnika (sreda, 4. novembra) pa mu bodo večer posvetili tudi v domžalski Galeriji. S tem želijo slovenski ornament Jožeta Karlovška približati čim več ljudem.
Karlovšek, ki se je rodil leta 1900 v Šmarjeških Toplicah, poslovil pa se je leta 1963, je bil neutrudni raziskovalec in strokovnjak za ornamentiko ter slovensko stavbno dediščino, raziskovalec ljudske umetnosti, gradbenik in slikar. Izdal je več knjig in strokovnih člankov o slovenski hiši, slovenskem ornamentu in stavbarstvu, zbiral je slovenske bajke in pripovedke ter izdal prvo ilustrirano knjigo o slovenski mitologiji. Povzpel se je med najvidnejše raziskovalce ljudskega blaga v gradbeništvu in slikarstvu ter s samosvojim načinom dela na tem področju oral ledino.
»Z neomajno vztrajnostjo, predanostjo in ljubeznijo se je posvetil slovenskim ornamentom, ki so izraz lokalne kulture in predstavljajo neprecenljivo vrednost etnične vsebine. S svojim neverjetnim opusom se je zapisal med velikane slovenske narodopisne dediščine. Čeprav je v slovenskem merilu po mnenju mnogih opravil izjemno, neprecenljivo delo, mnogim še vedno ni dovolj poznan, več njegovih originalnih risb in zapisov pa še vedno čaka na objavo,« pravi njegova vnukinja Katarina Karlovšek, ki se skupaj z očetom Matjažem, enim od petih otrok Jožeta Karlovška, trudi, da ornamenti, ki jih je ustvaril, živijo še danes in jih lahko občudujemo na številnih uporabnih predmetih, kot so pisala, notesi, skodelice, lončki, džezve za kavo, majice in drugo.
Prevzela so ga tudi mitološka bitja
Po končani srednji tehniški šoli, na kateri je obiskoval gradbeni oddelek, je Karlovšek opravil izpit za stavbenika, višjega gradbenega tehnika. Leta 1936 se je z družino iz Šmarjeških Toplic preselil v Domžale, kjer je živel do smrti. »Že pred drugo svetovno vojno je kot gradbeni strokovnjak sodeloval pri gradnji tovarne Celuloza v Vidmu pri Krškem, po vojni pa pri gradnji nove Kartonažne tovarne v Ljubljani in Papirnice na Količevem pri Domžalah. Pri svojem delu je bil izjemno natančen, zanesljiv in strokoven. Leta 1931 je ustanovil in vodil tudi tovarno za fino keramiko Dekor v Ljubljani. Projektiral in patentiral je votlo opeko za montažne opečne strope in preklade z imenom Radomka. Leta 1953 je prejel naziv iznajditelj za postopek slikanja na les z lužnimi barvami, sedem let pozneje pa tudi Trdinovo nagrado za življenjsko delo in prispevek k znanosti. Nazadnje je bil zaposlen na Srednji gradbeni šoli v Ljubljani, kjer je predaval tehnične predmete in sestavljal strokovne učbenike.
Leta 1951 je kot sestavljalec najboljših tehničnih učnih knjig prejel Prešernovo nagrado, kar mu je zelo veliko pomenilo,« o očetu Jožetu, ki je svoje bogato znanje in dragocene izkušnje z veseljem prenašal na mlade rodove, pripoveduje sin Matjaž. »Zavedal se je, da je kultura ponos in jedro naše narodne identitete, da so knjige dragocen dokument slovenskega ljudskega izročila in zelo pomembne za slovenski narod. Zato je leta 1935 izdal knjigo Slovenski ornament in na to temo še drugo knjigo o ljudskih in obrtniških izdelkih. Vneto je zbiral slovenske bajke in pripovedke iz leta 1959, v katerih je raziskoval slovensko mitologijo, društvo Slovenski staroverci pa jih je v rokopisu izdalo leta 2016, dobrega pol stoletja po njegovi smrti. Raziskovanje ornamenta ga je zapeljalo tudi v slovensko in slovansko bajeslovno izročilo in mitologijo. Odkritja so ga tako zelo prevzela, da je začel mitološka bitja upodabljati na lesu. Tako lahko v knjigi vidimo podobe slovenskih božanstev in številna druga bitja, kot so vile, škrati, povodni mož in hišna kača. Gre za prvo ilustrirano knjigo o slovenski mitologiji, ki jo bogatijo tudi njegove avtorske pesnitve bogovom,« pove Karlovškova vnukinja Katarina Karlovšek.
Prav tako je bil Karlovšek avtor številnih člankov o umetnostni obrti in keramiki ter drugih strokovnih člankov. S svojim delom je navdihnil umetnostnega zgodovinarja dr. Naceta Šumija, da je leta 2006 napisal knjigo Jože Karlovšek, poklic in poklicanost, ki jo je izdalo Muzejsko društvo Domžale, pa tudi mlade celjske raziskovalce ter novinarja in kulturnega delavca Matjaža Brojana, ki je v lesu izrezljal posebno serijo njegovih slovenskih ornamentov in jih pred desetimi leti razstavil v Menačnikovi domačiji v Domžalah ter v Hiši žive dediščine v Beli Cerkvi.
Krasilna umetnost, ki polepša vsak predmet
Da je bil Karlovšek izredno pomemben za ornamentiko in slovensko stavbno dediščino, so prepoznali tudi na občini Šmarješke Toplice, kjer so na pobudo župana Marjana Hribarja osrednji trg, na katerem stoji nekdanja Karlovškova hiša, slavnostno poimenovali v Karlovškov trg. Vnukinja Katarina pa je leta 2018 zasnovala kolekcijo Slovenski ornament, ki zajema več kot 60 različnih izdelkov, ki so primerni tudi za poslovna in protokolarna darila. Zanimivo je, da je druga vnukinja Julija Karlovšek, Katarinina sestra, že deset let ljubiteljska slikarka, ki prav tako najde navdih za svoje slike v slovenskih ornamentih, a jih interpretira na sodoben način. Slovenskega ornamenta pa Karlovšek ni le raziskoval in zbiral, temveč ga je tudi sam ustvarjal, zato je imel pri njem posebno mesto in je ustvaril obsežno zbirko ornamentov, skic, slik in drugega gradiva, ki danes predstavlja dragocen del slovenske kulturne dediščine.
»Pred štirimi leti so na Karlovškovem trgu v Šmarjeti zasadili posebno cvičkovo brajdo s trinajstimi sortami, za katero skrbi Andrej Šušterič. Letos je bogato obrodila in nastal je poseben Karlovškov cviček, katerega posebnost ni le v izvoru, temveč tudi simboliki, saj predstavlja preplet lokalne vinogradniške tradicije, skupnosti in kulturne dediščine. V projekt so vključeni tudi člani Društva vinogradnikov Šmarjeta, ki letos praznuje 30 let, predseduje pa mu Sandi Durič. Karlovškov cviček bo namenjen posebnim priložnostim, izkupiček od prodaje pa bo šel tudi v dobrodelne namene,« je razkrila Katarina Karlovšek, ki si prizadeva, da slovenski ornament, kot del ljudske umetnosti, ne bi utonil v pozabo. »Slovenski ornament je eden najlepših na svetu in želim si, da bi z njim vzbudili tudi pozornost svetovnih multinacionalk, ki iščejo dizajne, ukoreninjene v dediščini ljudstev, ki so veliko več kot le vzorci. Takšne, ki imajo zgodbo, kot jo ima naš slovenski ornament,« odkrito prizna Katarina Karlovšek, ki nadaljuje delo svojega dedka. Pri tem obžaluje, da sama ni podedovala likovnega talenta, zato išče mlade umetnike, da ji pri tem pomagajo. »Ukvarjanje s slovenskim ornamentom je izjemno lepo, saj je ljudem všeč. In želim si, da bi ga prihodnje leto lahko predstavili tudi v Trstu in Benetkah,« pravi.
Z izbranimi besedami Karlovškovo delo opisuje tudi kustosinja za ljudsko likovno umetnost in slikovne vire v Slovenskem etnografskem muzeju dr. Bojana Rogelj Škafar: »To je krasilna umetnost, ki jo je Karlovšek opredelil kot vejo likovne umetnosti. V preteklosti tej krasilni umetnosti zgodovinarji in strokovnjaki sicer niso posvečali toliko pozornosti, kot jo je Karlovšek, ki se ga je to področje posebej dotaknilo, ko je raziskoval slovenske domove, slovensko hišo, in je tam naletel na to sestavino, ki polepša vsak predmet. In to zanimanje je seglo tako daleč, da je šel po poteh ornamenta do prazgodovine skozi različna časovna obdobja in kulture, da bi si nekako razjasnil pojav slovenskega ornamenta.« Da je ornamentika ena od disciplin likovne ustvarjalnosti, meni tudi dr. Janez Bogataj, priznani slovenski etnolog, univerzitetni profesor in publicist: »Odkar je človek na tem svetu, je prisotna težnja po ornamentiki, ki je neke vrste okras, ki hkrati nekaj sporoča. Težnje po ornamentiranju najdemo že na predmetih, ki sodijo v tako imenovana arheološka obdobja. Za Slovenijo je izjemno zanimiva cvetlična ornamentika. Je pa Karlovškova zbirka ena največjih, še posebno pomembno pa je, da on ornamentov, ki so eden od simbolov Slovenije, ni le raziskoval in zbiral, temveč jih je sočasno ustvarjal tudi sam.«
