V ljubljanskem Novem Polju se za urejeno hišo skriva prav poseben svet. Tam smo obiskali Boštjana Podjeda, predsednika Društva gojiteljev športnih golobov pismonoš SEL Ljubljana, ki ima na svojem vrtu lično urejen golobnjak. Že po nekaj minutah pogovora postane jasno, da iz njega veje izjemna ljubezen do živali. O svojih pernatih varovancih namreč govori na prav poseben, globoko spoštljiv način.
Ko se približamo prepišnemu in skrbno vzdrževanemu golobnjaku, nam z žarom v očeh začne predstavljati svoje šampione. Prav za vsakega od več kot stotih tekmovalcev in tridesetih vzrejnih golobov ve, kako mu je ime. Tudi če se nepoznavalcu na prvi vtis zdijo vsi popolnoma enaki in nerazdružljivi, jih on brez težav loči po drobnih, očem skoraj nevidnih malenkostih, ki so značilne le za določenega goloba. »Eden ima kakšno pikico, drugi ima peresce malo zavihano, spet tretji pa nogice malo bolj poraščene,« pojasnjuje z nasmehom.
Ljubezen, vpisana v gene in spomin
Njegova zgodba z golobi se je začela že v zgodnjem otroštvu. »Imel sem deset let, živeli smo v Stražišču pri Kranju med travniki. Prevzeli so ga, ko je pri nekem gojitelju videl, kako se ptice z višav spuščajo naravnost v majhne hiške, in kmalu zatem je na domačem podstrešju postavil svoj prvi golobnjak. Njegovo pot je za nekaj časa prekinilo služenje vojaškega roka, tik pred tem pa mu je divja mačka uničila domala vso jato, preživele tri golobe pa so starši oddali. Od takrat je sledil dolg mrk, vse do leta 2013, ko je v Novem Polju znova obudil svojo strast. »Zanimivo je, da se mi je v tem vmesnem času zelo pogosto sanjalo o njih. Imel sem tako močne sanje, da sem prišel do njih, odprl vrata, pa so izginili. Skozi vsa ta leta sem imel željo, da bi jih spet imel,« pripoveduje Podjed.
Danes je ponosni predsednik ljubljanskega društva, ki velja za najstarejše na območju nekdanje Jugoslavije in je bilo ustanovljeno 16. maja 1956.
Pri izbiri in vzreji novih generacij tekmovalcev mu je izredno pomembna genetika staršev. Da bi ohranil pregled nad krvnimi linijami in sorodstvom, uporablja premeten sistem poimenovanja. Podjed uporablja sistem, s katerim takoj prepozna krvno linijo in starše: določenemu vzrejnemu paru izbere imeni (denimo oče je Janez, mama Marija). Vsi moški potomci tega para dobijo imena po očetovem vzorcu (človeška/moška imena), vsi ženski potomci pa po mamini liniji. Ker ima vsak starševski par samosvoj nabor imen, Boštjan že po samem imenu goloba natanko ve, kateri krvni liniji pripada in kdo so njegovi predniki. A kljub vsej genetiki, strogemu načrtovanju in trudu priznava, da v tem športu preprosto ni garancij. Pri tem citira svojega pokojnega mentorja Albina Šilarja: »Najbolj glavno pravilo pri golobih je to, da ni pravila. Čisto po naključju lahko dobiš šampiona, ker golob mora imeti tudi srečo, saj ko leti v zraku, je nenehno izpostavljen ujedam in drugim nevarnostim.«
Fizični čudeži in aerodinamični stroji
Ko v njegovem dvorišču govorimo o športnih golobih pismonošah, nikakor ne govorimo o navadnih mestnih pticah, ki jih srečujemo na trgih. »To je šport, to je nabito z energijo, to je sama mišica, medtem ko je mestni golob krmežljav, ker nima ustrezne prehrane,« slikovito opiše razliko. Jedilnik Boštjanovih krilatih šampionov je neverjetno bogat in matematično premišljen. Obsega namreč kar 30 različnih vrst semen, ki vključujejo koruzo, različne vrste graha, bob, pšenico, ječmen, proso in oljno repico, ob pravih trenutkih pa golobi dobivajo še vitamine in probiotike.
Znanost vedno znova potrjuje, da so golobi prava inženirska mojstrovina narave. V povprečju ima golob na telesu okoli 10.000 peres, ki mu dajejo nešteto prednosti, vključno z vodotesnostjo in zaščito pred vsemi vremenskimi vplivi. Perje, ki pokriva trebuh, hrbet in zunanjost kril, se imenuje konturno perje, in kadar ga golob napihne, se odlično izolira ter segreje, zato skoraj nikoli ne zmrzne. Njihova letalna peresa so strogo asimetrična; z ožjo kosmačo na eni strani deluje vsako pero kot samostojna perutka, opremljena z utorom na spodnji strani rebra, ki preprečuje zvijanje in ukrivljanje ob uporu vetra. Njihov mazilni puh, edino perje, ki stalno raste, razpade v droben prah, ki skrbi za nepremočljivost. Zanimivo je, da ima človek nekaj tisoč brbončic, golob pa le sedemintrideset, zaradi česar ptice niso izbirčne pri hrani.
Ključna je partnerska zvestoba
Kako gojitelj prepriča ptico, da se po stotinah kilometrov vrne domov, nas seveda najbolj zanima. Poleg prirojenega naravnega nagona za orientacijo in navezanosti na domači golobnjak, kjer so kot mladiči prvič pogledali na plan, je ključna tekmovalna motivacija partnerska zvestoba oziroma spolni nagon. Golobi so namreč naravno monogamni in ostanejo v paru vse življenje (»samo smrt jih loči«). Gojitelji to izkoriščajo s posebno metodo, imenovano vdovstvo: samce in samice imajo čez teden ločene. Ko golob leti s tekme, ga žene neustavljiva želja, da se vrne k svoji družici v domače gnezdo. Stari izkušeni mački točno vedo, kaj sledi: ko pridejo domov, jih rejec Boštjan Podjed pusti skupaj s partnerjem (šele naslednji dan jih spet loči), zato ptica natančno razume, zakaj je vložila ves ta trud in z vso močjo hitela domov. »Golob nikoli ne pozabi lokacije. Tudi če damo mladička nekam drugam in doživi stres, se bo obdržal v spominu tisti prvi dom in se vrnil. Pri meni se je neki golob na tak način vrnil po treh letih.«
Na tekmovanjih to potrjujejo osupljive številke. Ptice dobijo elektronski čip, koordinatorji pa zjutraj preverijo vremenske razmere in meglo, preden jih na tisoče hkrati izpustijo na določeni lokaciji. Golob nato po zraku drvi z zavidljivo povprečno hitrostjo med 80 in 85 kilometri na uro, v ugodnem vetru pa pospeši krepko čez 100 kilometrov na uro oziroma 1400 metrov na minuto. Zmaga ne pripade nujno tistemu, ki se prvi pojavi na nebu nad domačo hišo, saj satelitske koordinate in elektronske ure preračunajo natančno zračno razdaljo ter povprečno hitrost leta. V seštevek točk se uvrsti le najboljših 33,5 odstotka najhitrejših ptic. Tekmujejo na progah od 100 pa vse do 600 kilometrov, nekateri maratonci pa v enem dnevu preletijo celo 1200 kilometrov.
Svet dojamejo precej drugače kot ljudje. Ponašajo se s trikrat večjimi očmi od človeških, vidijo popolnoma vse mavrične barve in celo UV-svetlobo. Njihov monokularni vid (oči ob straneh glave) jim omogoča, da vidijo celo tisto, kar se dogaja za njihovim hrbtom, kar jim pomaga pri pravočasnem begu pred sokoli. Še več, študije iz leta 2017 dokazujejo, da golobi razumejo abstraktne koncepte prostora in časa. Opravili so tako imenovani zrcalni test in s tem dokazali, da prepoznajo svoj odsev v ogledalu, kar jih uvršča med eno od le šestih vrst na svetu in edine nesesalce s to sposobnostjo. Prepoznajo lahko vseh 26 črk angleške abecede in celo ločijo dva različna človeka na dveh fotografijah.
Bolnišnica za invalide
Zaradi svoje hitrosti, inteligence in navigacijskega čuta so skozi zgodovino odigrali ključno vlogo, o kateri se premalo govori. V prvi in drugi svetovni vojni so rešili na tisoče človeških življenj; samo ameriška vojska je imela v drugi svetovni vojni kar 200.000 golobov. Slavni golob pismonoša Cher Ami je oktobra 1918 uspešno zaključil misijo, ki je pripeljala do rešitve kar 194 nasedlih ameriških vojakov. Njihovi vizualni talenti pa segajo še dlje – naravnost v moderno medicino. V študiji kalifornijskega medicinskega centra leta 2015 se je izkazalo, da lahko golobi na mikroskopskih biopsijah ločijo med malignimi in benignimi izrastki raka dojke; po urjenju so dosegli 85-odstotno natančnost, ob pristopu »jate« pa se je natančnost diagnoze povzpela na osupljivih 99 odstotkov.
Da te živali premorejo neverjetno voljo do življenja, nam potrdi Boštjan, ko nas popelje v poseben, ločen predelek svojega golobnjaka, ki mu ljubkovalno pravi »oddelek za invalide«. Tja naseli ptice, ki niso več aktivne, so trajno poškodovane ob napadu ujed ali pa prestare, a pri njem še vedno uživajo kraljevski tretma. Ena njegovih najbolj srčnih zgodb pripada samički Demi, ki ima za seboj že več kot 32.000 tekmovalnih kilometrov in je dočakala zavidljivo starost dvanajstih let. »Imela je tumor na jajčnikih,« pripoveduje Boštjan. Kljub temu da bi večina takšno ptico odpisala, on tega ni mogel storiti. »Devetdeset odstotkov ljudi bi jo uspavalo, jaz sem pa rekel: ne, poskusimo. Operirali so jo in še danes jo imam. Ko jo pokličem, mi pride naravnost na roke.«
V istem oddelku prebiva tudi golob brez kljuna, za katerega sogovornik priznava, da je poškodba posledica njegove lastne malomarnosti s pastjo za miši. Sledilo je dolgotrajno iskanje rešitev, od pošiljanja slik v ZDA z upanjem na izdelavo implantata do končne operacije v Sloveniji pri specialistu. Zaradi močnega občutka krivde je Boštjan to ptico dolgo časa hranil neposredno iz roke. »Bila je čisto krotka, vseskozi je hodila za mano. Jaz sem se peljal s kolesom, ona pa za mano,« se spominja teh trenutkov. Da bi ji olajšal bivanje, je golobu, ki je izgubil krilo, ustvaril celo posebne stopničke, po katerih se ptica vzpenja in spušča, saj ne more več leteti, lahko pa hodi iz golobnjaka na vrt in nazaj.
Ob pogledu na vse te pernate borce postane kristalno jasno, zakaj je prav golob skozi človeško zgodovino zasedel tako pomembno mesto v umetnosti in politiki – od svetovno znanega Picassovega Goloba miru iz leta 1950, ki je postal večni simbol upanja in osvoboditve, do drobnih, a neustavljivih zračnih atletov v ljubljanskem Novem Polju. Za Boštjana Podjeda to nikoli niso bile zgolj živali, ki na tekmah prinašajo prestižne pokale; zanj so to brezkompromisni in zvesti sopotniki z jekleno voljo, s katerimi z veseljem deli prav vsak dan svojega življenja.
