»Ko plešem, sem vesela, posebej zato, ker plešem s svojo novo prijateljico Simono,« je pogumno pripovedovala Kaja Šajn. Kaja je deklica s posebnimi potrebami ter učenka Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Vipava (CIRIUS Vipava), Simona Puglisi pa profesionalna plesalka iz Italije. Ta teden sta skupaj premierno nastopili v plesni predstavi V hiši 3in3 se godi sto stvari – v predstavi, v kateri so na odru enakovredno zaplesali otroci in mladostniki s posebnimi potrebami ter čisto pravi poklicni plesalci. Ko smo jih minuli teden obiskali na eni zadnjih vaj na velikem odru novogoriškega narodnega gledališča, je bilo v zraku veliko pričakovanja in vznemirjenja, a tudi nekaj treme. Dvorana je prostorna, sedežev v njej veliko. Prihodnjič bodo polni.
Na odru se vsi razumejo
Ko plesalca na vozičku Janka Černigoja vprašamo, kdo je pred kom imel več treme – pravi plesalci pred njimi ali oni pred plesalci – se malo nasmehne. »Verjetno mi,« prizna in pove, da mu je najbolj všeč, ker se na odru vsi razumejo. Na njem so plesali vsi: 29 otrok in mladostnikov z motnjami v duševnem razvoju ter različnimi stopnjami gibalne oviranosti, pridružili so se nekdanji gojenci centra, pet profesionalnih plesalcev, pet mladih plesalk iz stare Gorice, soplesalci in strokovni delavci iz CIRIUS Vipava, pripadniki vseh generacij. »Bolj vključujoči ne bi mogli biti,« je soavtorica predstave in koreografije Katja Bucik pogledala po nastopajočih, ki so za začetek na odru sklenili velik krog. V tem krogu se je iz spoštovanja, sprejemanja in medsebojnega dialoga rojevala nova umetnost, ki presega stereotipe o kulturni, narodnostni, starostni, gibalni, intelektualni ali kakršni koli drugi drugačnosti. Dokazati želi, da je kulturni prostor odprt za vse.
Katja Bucik v CIRIUS Vipava dela kot logopedinja, že vrsto let vodi plesno-gibalno terapijo in plesno skupino Vrtiljak. Ugotavlja, da je ples izjemen terapevtski medij. Pred leti je skupaj z gojenci centra pripravila plesno predstavo Rdeči čeveljčki, s katero so v 15 ponovitvah plesali na odrih od Portoroža in Nove Gorice do Ljubljane, tokratno predstavo pa je zasnovala v sodelovanju s svojo hčerjo, profesionalno plesalko Tjašo Bucik.
Hiša 3in3 zares stoji
Hiša 3in3 je pravljična in resnična hkrati. »Nekoliko prilagojen naslov smo si sposodili od Frana Milčinskega Ježka, saj najlepše opiše neskončno mavrico dogajanja, ki se vsak dan godi v naši hiši in našem življenju. Ob tem je 33 tudi zares hišna številka našega centra, pravljično število tri pa nakazuje, da se bosta v predstavi prepletala domišljijski in resnični svet,« je pojasnila Katja Bucik, Tjaša Bucik pa dodala, da so s predstavo želeli prikazati življenje otrok s posebnimi potrebami, njihovo doživljanje, spoprijemanje s težavami, odraščanje in razvoj.
»Začnemo zjutraj in nato odplešemo skozi dan, ki ga preživljajo v centru, v hiši 3in3. Ta hiša simbolizira vsakega posameznika in pomen tega, da se lahko razvije in zraste v edinstveno osebnost, če mu le damo prostor in ga podpremo.« Ob pomoči skupnosti jim je denimo uspelo, da na predstavi eden od učencev samostojno igra na cajon, drugi so s svojimi risbami pripravili animirano risanko, več kot 50 spremljevalcev ter otrok in mladostnikov pa je na odru zaplesalo, slednji v enem delu čisto samostojno – brez spremljevalcev in soplesalcev.
Štejeta posameznik in odnos
»Skupaj soustvarjamo umetnost, pri kateri štejeta posameznik in odnos,« Katja Bucik poudari, da ne šteje samo končni izdelek oziroma tisto, kar bodo gledalci videli na odru, ampak predvsem delo, odnosi in izkušnje, ki so jih vpletli v priprave. Priznavata, da delo ni bilo lahko, v zaodrju sodeluje veliko sodelavcev, ki sta jim hvaležni, priprave potekajo že dolgo, vsi nastopajoči so potrebovali čas, da se je ustvarilo zaupanje. »Ko delam z njimi, se mi odpira nov pogled na to, kaj je v življenju zares pomembno. Vsak dan vidim krhkost, a hkrati iskreno veselje,« pripoveduje plesalka Tjaša Bucik.
Tudi drugi plesalci od sodelovanja odnašajo nova bogastva. Katja Bucik prizna, da se najlepše zgodbe zgodijo takrat, ko plesalec pusti otroku prostor in možnost, da izrazi svojo ustvarjalnost, podpre pa ga takrat, ko potrebuje njegovo oporo in varnost. »Meja med pretirano podporo in svobodo je tanka, a če jo najdemo, smo na odru vsi eno. Umetniki na odru ponavadi želijo biti vidni, tukaj pa so resnično razumeli, da so na odru z našimi otroki in da moramo vsi skupaj zasijati. To je bogastvo te predstave,« je povzela Katja Bucik.
»Ples gre prek besed,« je vskočila plesalka Tjaša Bucik, ko je pripovedovala o čezmejnem sodelovanju, saj v predstavi pleše tudi pet njenih učenk iz sosednje Italije. Otroci se s plesalkami ne morejo sporazumevati v italijanščini, skozi ples pa se lahko. Začetne dileme, kako bo sodelovanje sploh steklo, so se razblinile, ko so obojim – otrokom in mladostnikom ter profesionalnim plesalcem – pustili čas, da se začutijo med seboj in počutijo varne.
Kaja Šajn je na vajah med profesionalnimi plesalci našla nove prijatelje. »Dobila sem prijatelje med plesalci, ki jih je pripeljala Tjaša,« je pripovedovala. »Jaz bom zaplesal v pesmi Hej, po odru bom drvel s skirojem pa še pozdravim. Plešem s Katjo, Klavdijo in drugimi,« je našteval Andrej Koren, ki nam je resno zaupal, da se med plesom počuti »precej vesel«. Da ni leporečil, je postalo jasno, ko so kamere ugasnile ter sta med plesom vsa resnost in trema izginili nekam v zaodrje. V direndaju zadnjih priprav so si morali zapomniti, kdo se kdaj skrije za katero zaveso, šestošolec Matic Kravos je vadil doskok na začrtano točko na odru, kjer se bo moral med plesom ustaviti, njihove oči so žarele, kot bi bila dvorana že tistega dne polna.
