Odkar štajersko avtocesto neverjetno dolgo popravljajo, si mnogo vse bolj nervoznih voznikov pot med Ljubljano in Mariborom utira tudi skozi Vojnik. Tik ob tej cesti, nedaleč od Vojnika, od letos deluje nova gostinska postojanka v prenovljeni hiši z veliko jedilnico, urejenim točilnim pultom in odprto kuhinjo, ki omogoča nemoten pogled na delo moderno bradatega kuharja. Kot bi hoteli reči, da, kar zadeva kuho, ničesar ne skrivajo.
Jedilnik se nam je zdel malce zapleten, v njem je povezanih več konceptov. En list ponuja majhne in velike krožnike za tako zelo moderno »šeranje« oziroma delitev jedi, nekateri med njimi se ponovijo tudi v »a la carte« ponudbi, ki jo lahko sestavijo tudi v degustacijo od dveh (28 evrov) do petih hodov (46 evrov). Dnevno kosilo s tremi jedmi stane omembe vrednih 32 evrov, posebna ponudba pa je še nedeljsko kosilo. Ko smo ravno pri predlogih, ki so napisani tudi na jedilnih listinah, je treba omeniti, da se za vinsko karto niso odločili. Sicer pri mizi točijo enostavna, razumljivo bolj štajerska kot primorska vina, a je treba reči, da to ne reši zadrege gosta, ki se sprašuje, koliko ta vina stanejo.
Vsaj pri hrani so cene jasne, mi smo se pri našem poznem kosilu odločili za kombinacijo jedi za deljenje in tistih s klasičnega dela jedilnega lista, medtem ko so na mizo že prinesli sijajen kruh iz svoje lastne pekarne, ki smo ga pomakali v kombinacijo oljčnega olja, kisa in zelišč. Enostavno in učinkovito. Za peneč začetek so predlagali soliden rose iz bližnje kleti Zlati grič, v ozadju pa se je vrtel, zanimivo, venček poznih del bratov Avsenik z Alfijem Nipičem v glavni vlogi.
Prava šola moderne oziroma prenovljene slovenske kuhinje se je začela pri hladnih predjedeh. Klasičen, a odličen je bil krožnik s savinjskim želodcem, samosvojim hibridom špehovke in salame ter tolminskim sirom, kumarami, okisanimi čebulicami in vloženimi črnimi orehi. Morda režejo mesnini pretenko, moderni časi spet kličejo po rustikalnih rezinah, a to niti ni očitek, bolj opomba, saj količina hrane ni bila v nobeni fazi ogrožena. Tudi pri rikoti s pečenim češnjevcem, naribanim zrelim sirom in bazilikinim oljem, ki so tvorili nekakšen predelan, strašno simpatičen kapreze. In ko smo pri hladnih jedeh, smo pokusili tudi božanske rezine ohlajene svinjske pečenke na kumarah v jogurtu.
Bučna juha je običajno ena bolj dolgočasnih jedi na naših mizah, na poti med Celjem in Slovenskimi Konjicami pa ni tako. Nasprotno. Bučno juho namreč nalijejo na rikoto in bučno olje, predvsem pa rezance hrustljavega testa, ki poskrbijo tako za teksturo kot dodatno dimenzijo okusa. Če niste za juhe, pri toplih predjedeh ali testeninah stavijo predvsem na zajetne njoke, ki po velikosti skoraj spominjajo na gluhe štruklje. Rahlo jih popečejo in jih povežejo z rikoto ter okisano cvetačo.
Pri prvih jedeh smo si privoščili kozarec standardnega Frešerjevega ritoznojskega sauvignona, pred glavnimi pa smo med tremi ne ravno idealnimi možnostmi spet izbrali Frešerja, tokrat z njegovim modrim pinotom marcus. Na jedilnem listu očitno namerno nimajo ravno obilo glavnih jedi. Dve ali tri. Rahlo pikanten piščančji file ocvrejo po pariško, nato pa mu namenijo milo rečeno obilno spremljavo. Nismo oboževalci polivanja po cvrtju, v tem primeru bi gobe raje videli ob strani kot na ocvrtem fileju, navdušila pa sta hruškov chutney s sriracho in res šolski primer praženega krompirja z ocvirki za povrh.
Na drugi strani so pečeno svinjsko ribico narezali na rezine in jo obložili z že omenjenimi popečenimi velikimi njoki, da bi bila mera polna, pa dodali še krompirjev pire in okisano zeleno. Tako natančno pripravljene mesne jedi v naših krajih ne dobite vedno.
Filozofija, da mora biti na jedilnem listu malo jedi, pa te dobre, se nadaljuje tudi pri sladicah. Tiramisu smo preskočili in se odločili za izvrstne, sočno napojene savojarde s skuto, jagodno omako in sezamovim drobljencem.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si
