Hotelski zajtrk je bil v hotelih bolj prestižne narave od nekdaj eden od simbolov razkošja, le da je luksuz nekoč pomenil predvsem obilje. Iz tega se je v 20. stoletju rodil samopostrežni bife, ki je postal nekakšen mednarodni esperanto hotelskega zajtrka. V zadnjem desetletju pa se je jutranja ponudba obrnila v nasprotno smer, saj gre v smer z manj količine, več porekla, predvsem pa več kuharskega podpisa. Prestiž se ne meri več s številom pladnjev, ampak so najboljši zajtrki postali nekakšni gastronomski avtoportreti posameznega hotela ali gostilne in restavracije s prenočišči.
Povsem druga zgodba pa je zajtrk v njihovem milanskem Da Vittorio Caféju Louis Vuitton, kjer je za dobro jutro mogoče pomalicati avokadov toast z guacamolejem in šisom, monogramski vafelj z dimljenim lososom ali njegovo še bolj aristokratsko različico s kaviarjem crème fraîche in drobnjakom, pri čemer vsebina posameznega krožnika stane tudi 30 evrov in več. Kdor se želi držati le italijanske tradicije, lahko ostane pri rogljičku za štiri evre.
Kaviar ob sedmih zjutraj
Da je zajtrk dokončno prestopil mejo med hotelsko storitvijo in visoko gastronomijo, se trudijo dokazovati tudi v Londonu. V restavraciji Pavyllon v hotelu Four Seasons London at Park Lane, ki nosi Michelinovo zvezdico in spada pod kulinarični imperij francoskega chefa Yannicka Allénoja, so januarja uvedli pethodni degustacijski zajtrk. Stane 70 funtov na osebo in se začne z jutranjim pozdravčkom iz kuhinje v obliki sadnega ali zelenjavnega soka, hladne juhe, fermentiranega napitka ali kakšnega zeliščnega izvlečka ter s pekovskim izdelkom, nato pride na vrsto chia puding z mangom ali domača granola, zatem pa glavna jutranja atrakcija. To so lahko jajca royale, turška jajca, tiramisu palačinke ali celo na ponvi pečena pica s paradižnikom in burrato. Za dodaten jutranji blišč je mogoče naročiti kaviar iz divjega jesetra, ki ga računajo po pet funtov za gram, vse skupaj pa zaključijo s francoskim toastom. Za dodatnih 25 funtov ponujajo še brezalkoholno spremljavo sokov, čajev in drugih napitkov. Skratka, vse skupaj je bolj podobno degustacijski večerji, le da človek po njej namesto spat odide v nov delovni dan.
Še dlje so šli Skandinavci. V restavraciji ÄNG na posestvu Ästad Vingård na Švedskem, ki ima Michelinovo zvezdico, zajtrk traja uro in pol in je zasnovan kot nadaljevanje večernega degustacijskega menija. Temelji na nordijski tradiciji in lokalnih sestavinah, vendar se spogleduje tudi z drugimi kuhinjami sveta. Na jutranjem jedilniku se tako lahko znajdejo hrustljavi kruhki, ječmenova kaša, fermentirana s kojijem, jajčne jedi, ribe, ikre in druge male stvaritve, zraven pa strežejo lastne brezalkoholne napitke. Samostojno doživetje z vključeno spremljavo trenutno stane 1300 švedskih kron, kar je približno 120 evrov.
Podobno filozofijo so razvili tudi pri Casa Maria Luigia blizu Modene, luksuznem podeželskem posestvu kuharskega velezvezdnika Massima Botture in njegove soproge Lare Gilmore. Tam seveda niso poskušali izumiti futurističnega zajtrka, ampak so naredili nekaj še bolj italijanskega, saj so pred goste postavili domači zajtrk z dobrotami iz Emilije - Romanje. Na mizo prihajajo gnocco fritto, ocvrte blazinice iz kvašenega testa, kuhana svinjska klobasa cotechino, sezonske fritate, fokače iz peči na drva ter druge lokalne dobrote, zajtrk pa je vključen v ceno sobe. Ideja je pravzaprav bistvo novega luksuza, ki zapoveduje, da se gostov ne obremenjuje s petdesetimi jedmi z vsega sveta, ampak z najboljšim, kar lahko zjutraj ponudi pokrajina, v kateri si se zbudil.
Pri nekaterih drugih svetovnih hotelskih velikanih še vedno prisegajo na klasično razkošje, vendar tudi tam zajtrk že dolgo ni poceni jutranja malica v podobi utrujenega rogljička in soka sumljivega porekla iz avtomata. V londonskem Claridge's stane tradicionalni angleški zajtrk 45 funtov, japonski 55, jajca royale 32, prav toliko tudi znamenita omleta Arnold Bennett z dimljeno vahnjo in mornay omako. Če si človek že navsezgodaj želi nekaj bolj nedolžnega, ga palačinke ali francoski toast olajša za 24 funtov, v pariškem Ritzu pa se lahko dan začne in podaljša v veliki brunch s kozarcem šampanjca, za katerega je treba odšteti 235 evrov.
Od Portoroža do Šentjanža
Tudi pri nas zajtrk ponekod ni več nujno zgolj hotelski dodatek k prenočišču. Najbolj klasičen predstavnik velikega hotelskega zajtrka je portoroški hotel Palace, kjer se zajtrkuje v Kristalni dvorani pod lestenci, v prostoru, v katerem so nekoč prirejali plese za avstro-ogrsko aristokracijo, kasneje pa so se tam zabavali zapravljivci v prvi jugoslovanski igralnici, ki je dolga leta veljala za eno najbolj eminentnih v Evropi in za center družabnega življenja slavnih zemljanov. Še danes se v starem Palaceu mize v zajtrkovalnici šibijo od vseh mogočih dobrot. Ob jajcih benedikt, svežih sokovih in drugih hotelskih klasikah se je mogoče za dobro jutro posladkati celo s svežim medom naravnost iz satovja, uvod v nov dan pa je mogoče proslaviti tudi s kozarcem penečega vina. Zajtrk strežejo med sedmo in enajsto uro, kar je stara šola luksuznega zajtrka, ki pooseblja občutek, da se gostu ne mudi. »Naš zajtrk v Kristalni dvorani hotela Palace je že dolgo znan po svoji pestrosti, saj lokalne izdelke združujemo s klasičnimi jedmi, pri čemer je ena izmed izstopajočih specialitet, ki jih gostje naravnost obožujejo, fritata s tartufi. Imamo veliko rednih gostov, katerih navade in želje dobro poznamo, tako da se vedno trudimo ustreči njihovim pričakovanjem, prav tako kot posebnim željam drugih gostov,« pravi Stefano Cazzaro, direktor gostinstva v znameniti portoroški hotelski instituciji.
Povsem drugačno, veliko bolj slovensko in lokalno različico iste zgodbe so razvili pri Repovževih v Šentjanžu na Dolenjskem. Njihov zajtrk z imenom Razkošno jutro strežejo ob petkih, sobotah in nedeljah med deveto in enajsto, traja približno uro in pol ter stane znosnih 26 evrov. Na mizo pridejo lokalne mesnine in siri, jajca, jogurt, domača granola, marmelade, med in namazi, vložnine, kompot, sadje, sladki grižljaji in sladica, vključeni pa so še kava, čaj, sok in voda, pri čemer gre pravzaprav za degustacijo Dolenjske oziroma dokaz, da luksuz ni nujno kaviar, ampak je lahko tudi izvrsten močnik, če veš, iz katere moke je skuhan in kdo je pridelal mleko. »Dober zajtrk ti nedvomno lahko polepša dan. Nasploh se mi zdi, da so zajtrki podcenjeni, glede na to, kar lahko gostu ponudiš, pri čemer sam ne vidim nobene nuje, da bi morali gostu ponuditi degustacijski jedilnik. Pri nas pride na mizo kar precej različnih stvari, ki jih lahko v miru okušaš ob kozarcu penine, soka ali čaja. Še sploh, če gre za vikend, si res lahko z dobrim zajtrkom privoščiš lepo razvajanje,« razlaga Gregor Repovž. Ampak »razkošnega jutra« se niso spomnili povsem z danes na jutri. »Prenočišča imamo že od leta 1999 in smo jedi počasi nadgrajevali, tako da imamo danes kar precej takšnih, ki hodijo k nam za vikende zgolj na zajtrk. Pridejo iz Ljubljane, Celja, Novega mesta, tudi tujci, ki spijo v bližini, nas že najdejo. Ne bom rekel, da ob zajtrkih pokamo po šivih, ampak so dnevi, ko postrežemo tudi dvajset ali trideset zajtrkov,« je o jutranjih gastronomskih skrivnostih še povedal Repovž.
