Z vidika industrijskega oblikovanja lahko rečemo, da le redki predmeti dosežejo status, pri katerem oblika postane tako samoumevna, da potrošnik povsem pozabi, da jo je nekdo sploh moral izumiti. Sponka za papir, zadrga in – v svetu kulinarike – piškoti petit beurre.
Na policah supermarketov od Ljubljane do Pariza ta pravokotni keks z nazobčanim robom danes velja za nekakšno osnovno živilo. Tisti, ki so odraščali v Jugoslaviji, se ga še posebej dobro spominjajo, saj je bil pogosto obvezen del kakšnega hitrega prigrizka. Lahko je temelj za torte brez peke ali pa je preprost dodatek k popoldanski kavi. Vendar pod svojo zlato zapečeno skorjico ta piškot skriva presenetljivo kompleksno zgodbo o francoskem ponosu, industrijski revoluciji in skorajda ezoterični simboliki, ki so jo potrošniki desetletja spregledovali.
Upor proti britanski dominaciji
Zgodba se začne v poznem 19. stoletju, v času, ko je bila Francija sicer kulinarična velesila, vendar je na področju industrijske proizvodnje piškotov močno zaostajala za svojimi tekmeci na drugi strani Rokavskega preliva. Britansko podjetje Huntley & Palmers je obvladovalo trg s svojim čajnim pecivom.
Louis Lefèvre-Utile, vizionar iz Nantesa, mesta, ki je zaradi svoje lege in dostopa do uvoženega sladkorja in vanilje postalo francoska prestolnica slaščic, se s tem ni želel sprijazniti. Leta 1886 si je zadal cilj: ustvariti piškot, ki bo dovolj preprost za vsakdanjo rabo, vendar bo tudi dovolj prefinjen, da bo nosil pečat francoske visoke kuhinje.
Lefèvre-Utile sicer ni bil samo pek, ampak, kar je večkrat pokazal, mojster trženja. Svoje podjetje LU (sestavljeno iz začetnic njegovega priimka in priimka njegove žene Utile – romantična gesta, ki je postala globalna blagovna znamka) je spremenil v sinonim za kakovost. Toda njegov največji dosežek ni bil recept, temveč kalup.
Užitni koledar
Ko danes zagrizemo v hrustljavi vogal piškota, redko pomislimo na numerologijo. Vendar oblika petit beurra ni naključna. Lefèvre je oblikoval piškot kot simbol časa. Bil je obseden z idejo, da bi njegov izdelek predstavljal kontinuiteto in stalnost v hitro spreminjajočem se svetu industrializacije.
Če natančno preučimo anatomijo originalnega piškota, odkrijemo skriti koledar. Štirje vogali, masivni deli testa, ki štrlijo iz pravokotnika, simbolizirajo štiri letne čase. So torej opomnik na ciklično naravo leta. 52 zob: če preštejete nazobčane izbokline ob robu piškota (vključno z vogali), jih boste našteli natanko 52. To predstavlja 52 tednov v letu.
Osrednji del piškota je preboden s 24 enakomerno razporejenimi luknjicami. Čeprav imajo tehnično funkcijo (preprečujejo, da bi se testo med peko napihnilo in deformiralo), jih je Lefèvre uporabil kot simbol za 24 ur v dnevu.
Celo originalna embalaža je sledila tej logiki – paketi so tradicionalno vsebovali 24 piškotov, kar je zaokrožilo metaforo o času. Petit beurre je torej nekakšna užitna ura, koledar, ki je odšteval trenutke užitka.
Od babičinega prta do globalne ikone
Navdih za samo obliko pa ni prišel iz tovarne, temveč iz domačega okolja. Legenda pravi, da je Lefèvre obliko prevzel po vzorcu kvačkanega prta svoje babice, kar je piškotu dalo pridih domačnosti in tradicije, še preden je sploh zapustil tovarno.
Ime v dobesednem prevodu pomeni »malo maslo«. Je preprosto, vendar zavajajoče skromno. Da bi se piškot lahko tako imenoval, mora po francoski zakonodaji vsebovati določen odstotek pravega masla, kar mu daje tisto značilno bogato aromo in krhko teksturo, ki se ob stiku s tekočino tako lepo razpusti, vendar ne razpade takoj.
Boj za pravi piškot
Uspeh Lefèvrovega izuma je bil takojšen in neizogibno posneman. Kmalu so tovarne po vsej Evropi začele proizvajati svoje različice maslenega piškota. Oblika je postala generična, standard, ki so ga posvojili vsi, od velikih korporacij do pekarn v nekdanji Jugoslaviji, kjer je piškot postal nepogrešljiv del vsakega gospodinjstva, kot je nedavno pisal hrvaški Jutarnji list.
Vendar pa se družina Lefèvre-Utile ni predala brez boja. Čeprav je recept postal javna skrivnost, je podjetje desetletja vlagalo v zaščito svoje intelektualne lastnine. Leta 1988, več kot stoletje po izumu, je bil dizajn ponovno patentiran in zaščiten pod imenom »véritable petit beurre« (pravo malo maslo), s čimer so želeli potrditi avtentičnost v morju kopij.
