Italijanski gostilničarji v nasprotju z našimi večino posla vodijo s pomočjo družine. Gostilne so njihova podjetja, v katerih v veselje gostov ustvarjajo bolj ali manj domišljene jedi in jih potem ponujajo v rustikalno urejenih jedilnicah. Dvakrat na leto gredo na dopust in potem kuhajo naprej. Nič zelo drugače ni v mnogih najboljših in najdražjih restavracijah in morda je tudi zato slavna italijanska kuhinja, ki jo imamo na pragu naše dežele, tako učinkovita. Verjetno tudi zato lažje gradijo na odnosu do svojih gostov in skoraj gotovo so tudi zato nekaj cenejši. In, še to, v gostilni Al Piave so bili tik pred božičem za kosilo povsem razprodani, gostje so bili predvsem domačini, ne turisti. Razen našega kvinteta, seveda.
V gostilni v središču natančno urejene vasi Corona, streljaj od nakupovalnega Vileša, imajo šank, kjer po starem še vedno prodajajo tudi žvečilne, cigarete, čips in podobno. Da imajo domačini kje poklepetati. V času našega obiska so imeli postavljene tudi velike, malce starinske jaslice z vsemi kičastimi dodatki, ki so jih iz naših gostiln, predvsem tistih v turističnih centrih, umaknili podobno kot cigarete. V Italiji pa to še ni prepovedano, podobno kot še niso zaprli trgovin ob nedeljah.
V velikih, malce starinskih jedilnicah strežejo enostavno, domačo, furlansko hrano. Po rahlo pikantnih in hrustljavih sirovih lizikah so na krožnik zložili rezine ravno prav sladkega Coradazzijevega pršuta, ki so ga v pršutarni v San Danieleju zorili 18 mesecev, zdaj pa porcijo, skupaj z vloženima artičoko in čebulico, dobite za znosnih devet evrov. Enako stanejo marinirane rezine svinjine s hruškami in hrenom in pa sočen jelenov karpačo s sladkim balzamičnim kisom in solato, ki je med hladnimi predjedmi najbolj navdušil. Mesnine so spremljali janežev kruh, bagetke in simpatična suha, a ne presuha peneča rebula Bortoluzzi iz bližnjega Gradišča ob Soči.
Povsem jasno je, da so naši sosedje, to velja tudi za vso Furlanijo, mojstri toplih predjedi in s tem testenin. Najprej smo se lotili velike in nasitne frike, ki jo postrežejo z zeljem, v krožniku pa dobili vsaj pol litra jote, ki jo v nasprotju z bolj slovenskimi postojankami pasirajo, da iz nje nastane gosta juha. A kot rečeno, Al Piave je destinacija, kjer morate pokusiti testenine. Posamezne so po 11 evrov, če vzamete dvoje različnih, to stane 13 evrov, tris pa, težko je verjeti, dobite za 16 evrov.
Rezance so tokrat pripravili z zajčjim ragujem, štruklje povežejo z radičem, drobtinami in dimljeno rikoto, palačinke polnijo z bučo, zalijejo z bešamelom in zapečejo, njoki so lahko s srno, rezanci so s porom in klobaso, imajo tudi lazanjo. Edina dražja reč, ki prihaja iz kuhinje, pa še ta je cenejša kot v popularni hrvaški Istri, so testenine z belimi umbrijskimi tartufi, ki jih naribajo za – 29 evrov. Vrtiljak sijajnih testenin smo prekinili z enostavnim lokalnim merlotom iz bližnje kleti Luiza, ki naj bi pomagal pri glavnih jedeh.
Morja v Al Piave skoraj ne poznajo, skuhajo sicer sipe s polento, potem pa kar hitro razmišljajo o mesu. Porcija telečje krače je po 18 evrov, enako divjačina, jagenjček se dvigne na 25 evrov, nas pa je najbolj zanimala telečja zarebrnica, ki so jo ponujali po 45 evrov za kilogram in je seveda zadovoljila več oseb. Podobno kot pečenka je imela teletina v spremljavi pražen krompir, pečen koromač in gorčico. Še nekaj: če v Ljubljani ali v naših turističnih centrih lahko srečate govejo zarebrnico tudi po 140 evrov za kilogram, je v Coroni enak kos mesa zgolj 60 evrov, kar gre seveda izkoristiti. Konec koncev so dišeče mesnine pri Al Piave pečene, kot je treba.
Kaj pa sladice? V tem primeru stavijo na svoj tiramisu, ki ga slikovito zalijejo s svežim espressom. Imajo nekaj sladolednih kombinacij, še posebej je navdušil lešnikov sladoled s figami v rumu. Jabolčni zavitek ponudijo z malce marmelade in rozinami, creme brulee pa ni nič posebnega, le nekajkrat večji je, kot smo navajeni. Za vsak slučaj na koncu na mizo postavijo še mehke lunice, vetrce in ne presladke krhke orehove piškote.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.