Pa ne samo v dobri formi. Gostilna s pretežno italijanskim občinstvom je pokala po šivih, med mizami pa je bilo tako malo prostora, da so se natakarji dobesedno zatikali. Pa so bili vseeno dobre volje. Družina, ki ima v lasti ključe zdaj že tradicionalne gostilne v Vipavski dolini, dobro ve, kdaj so njihovi paradni termini. Zato so dobesedno nasmejani v vlogah kuharjev, natakarjev in ad hoc sommelierjev.
Na našo nedeljo je bilo veliko več Italijanov kot domačih gostov in očitno so se vsi, no, vsaj velika večina, odločili za morske specialitete. Žeja je namreč ena redkih gostiln v teh krajih, kamor se pride na morsko hrano, čeprav znajo skuhati tudi druge dobrote, a jih ne priporočajo tako poudarjeno. Dobro, smo pač naročili (predvsem) morske jedi. Jedi, ki jih, resnici na ljubo, ponujajo brez obveznih cenikov in jedilnih listov. Pravijo, da je to po drugi strani zgolj dokaz, da strežejo le sveže jedi.
V začetku so v kozarce natočili simpatično penino brut rose Simčič. Ko v tem primeru govorimo o Simčičih, govorimo o trojici Karol, Igor, Marijan, ki v zadnjih letih prideluje vse zanimivejša vina, potem ko so dolga leta zgolj zalagali velike trgovine in črpalke. Sicer pa je vinska ponudba pri Žeji postala zelo izpopolnjena. V hladilniku so z jasno izpisanimi cenami, imajo celo nekaj šampanjcev, drugače pa so za zmerne zneske na voljo Marjan Simčič, Movia, Bizjak, Klet Brda, Mavrič, Svetlik, Cigoj, Guerila …
Briško oljčno olje je Brataševčevo, istrsko je San Kancijan, kruh je topel, ideja pa pokusiti čim več različnih najprej hladnih, potem pa vse toplejših morskih jedi. Recimo surovi škampi in gamberi ali pa šargov tatarski z veliko popra in koromačem. Pa košček surove tune z olivami in oljčnim oljem, tatarski palamide in še malo zobatca z jagodami in oljčnim oljem. Jedi so čiste, skoraj brez začimb, celo soli ni veliko. Na prvem mestu so sestavine, kot v zadnjih letih zapovedujejo trendi, na drugem mestu pa belo vino, spet priporočajo trio Simčič, tokrat s hišno malvazijo, ki jo gospodar rad ročno toči iz zelo velike steklenice.
Naprej je mogoče naročiti tudi inčune in solato iz hobotnice, nam pa se je pri predjedeh dobro slišal brodet iz muškatne hobotnice na polenti. Tak enostaven, a okusen morski golaž, ki ga velja pokusiti, če boste v teh krajih. Še ena topla predjed, ki je celo malce presenetila, je bila rižota, nežna kot smetana. Pri Žeji jo obogatijo z aktualnimi šparglji in – ker smo na predvsem morski postojanki – še s škampi.
Za finale morske degustacije so na prvem mestu velike jadranske ribe za osebo ali za skupine, mi pa smo bili prepričani, da bomo pred sladkim delom v spremstvu Bizjakovega merlota reserve vseeno poskusili, v kakšni formi je domača ekipa pri pripravi najbolj znane jedi v hiši: tortelonov s tolminskim sirom in slanino. Zdaj lahko mirno zagotovimo, da gre še vedno za ene najokusnejših testenin v naši deželi. Celo malce premalo jih je bilo. Je bilo pa zato več sladic.
Ena od strategij oziroma ena od možnosti pri Žeji je, da v eni porciji predstavijo vse sladice, ki jih imajo v kuhinji. Gre za malce manjše verzije njihovih standardov, ne ravno presenetljivih sladic z jabolčno krostato na čelu. Tu so še panakota z jagodami, čokoladni mus, krema katalana, vaniljev sladoled s prelivom gozdnih jagod in sladek sorbet iz mandarine. Na koncu, za na pot, pa že od nekdaj radi ponudijo še nekaj kratkega – to je lahko le kava, lahko pa tudi rumeni muškat, limončelo ali grenčica.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
