Glavnina jugoslovanskih filmov iz leta 1975 se ukvarja z zgodovino, večinoma novejšo. Za največji film leta velja Atentat v Sarajevu Veljka Bulajića, v katerem je nastopilo tudi nekaj svetovno znanih igralcev.
Preostali filmi tega leta tako kot nasploh velik del jugoslovanske filmografije pretežno tematizirajo drugo svetovno vojno. Takšen je denimo Rdeča zemlja (Crvena zemlja), ki ga je režiral Branimir Tori Janković in v katerem nastopata tudi dva vidnejša slovenska igralca. Film prikazuje tragične dogodke med drugo svetovno vojno v srbskem mestu Kraljevo. Po prihodu slovenskih beguncev se profesor Dolinar (Miha Baloh) poveže z Avramom Vranićem (Dragomir Bojanić Gidra), ki pripravlja upor proti okupatorju. Nacisti (glavnega med njimi je igral Demeter Bitenc) izvajajo aretacije, med njimi ujamejo Vranićevega sina Miloša (Dušan Janićijević) in načrtujejo množične usmrtitve. V krvavem obračunu padejo tako partizani kot civilisti, Nemci pa za povračilo izvedejo masaker nad talci. V filmu sta imela manjši vlogi tudi Bata Živojinović in Ljubiša Samardžić, ki je prejel zlato areno za najboljšo stransko vlogo.
O dogodkih leta 1941
Srebrna arena za glavno moško vlogo je tega leta šla Nikoli Simiću za njegov portret folksdojčerja Leksija v filmu Hitler iz našega okraja (Hitler iz našeg sokaka). Dogajanje filma je prav tako postavljeno v leto 1941, in sicer v narodnostno mešani Banat. Nemec Leksi je pijanec in nasploh neugleden član skupnosti, ki se ob vdoru sil osi v Jugoslavijo ves ošaben pridruži nemški vojski. Nesposobnež, na katerega so vsi v vasi gledali zviška, nenadoma postane človek z močjo. Le žena Anika, ki ima afero s sosedom, ga še naprej zasmehuje. Zgodba se konča z Leksijevo smrtjo, ki jo nemški vojaki maščujejo s pobojem petdesetih krajanov. Film, za katerega je režiser Vladimir Tadej prejel srebrno areno za režijo, prikazuje, kako hitro moč pokvari človeka in kako hude so lahko posledice pasivnosti.
Na temo folksdojčerjev v Vojvodini je leta 1975 izšel še en film, in sicer Zimovanje v Jakobsfeldu režiserja Branka Bauerja. V filmu, ki so mu v Pulju podelili srebrno areno za najboljši film in zlato areno za najboljši scenarij, sta Slavko Štimac in Svetislav Goncić igrala partizana, ki v izmišljeni vasi Jakobsfeld skušata preživeti zimo. Eden od njiju zboli, drugemu pa v nemški vasi uspe najti delo hlapca in skrivaj pomagati prijatelju, skritemu v lastnikovem hlevu. Film, ki ohlapno temelji na romanu Arsena Diklića, pripoveduje o moči, vztrajnosti in prijateljstvu v najtežjih trenutkih.
Gubec in njegovo kronanje
O vztrajnosti in pogumu pripoveduje tudi največja hrvaška produkcija leta 1975, in sicer zgodovinski spektakel Anno Domini 1573, ki je znan tudi po naslovu Seljačka buna oziroma Kmečki upor. Gre za najambicioznejši projekt režiserja Vatroslava Mimice, ki se je pred tem proslavil predvsem z animiranimi filmi. Upodobitev največjega kmečkega punta v našem okolišu, ki se ga je v zgodovinskih virih prijelo ime slovensko-hrvaški kmečki upor, je na filmskem festivalu v Pulju prejela bronasto areno za najboljši film ter nagradi za fotografijo in glasbo. Film so predvajali tudi na festivalih v Cannesu in São Paulu, kasneje pa so ga priredili tudi v televizijsko nadaljevanko, ki jo hrvaška televizija še vedno občasno umešča v program.
Glavni junak je kmet Petar (odigral ga je režiserjev sin Sergio Mimica-Gezzan), čigar očeta brutalno umorijo možje fevdalnega gospoda Ferenca Tahija (Pavle Vuisić), kar služi kot prikaz neznosnih krutosti, ki jih je kmečko ljudstvo trpelo pod Tahijem. Petar, ki se je dotlej izogibal politiki in konfliktom, kmalu zatem izve, da kmetje snujejo upor. Pod vplivom voditeljev upora – Matije Gubca (Fabijan Šovagović) in Ilije Gregorića (Bata Živojinović) – se tudi Petar vključi v boj. Kako je potekal upor in kako se je končal, je dobro znano. Tisti, ki so preživeli, so bili poslej še bolj trpinčeni, vodje upora pa so bili deležni krvavega maščevanja.
Ustvarjalci filma, ki se lahko pohvali s spektakularno kostumografijo, ki še danes velja za najbolj dodelano v hrvaški filmski industriji, so veliko pozornost namenili avtentičnosti. Zato so se morali igralci priučiti dialekta, kakršen je bil med kmeti v rabi v 16. stoletju, kar se je kasneje izkazalo za težavo, saj gledalci filma brez podnapisov niso razumeli.
Pozabljeni drami
Med redke jugoslovanske filme iz leta 1975, ki nimajo zgodovinske tematike, se uvršča hrvaška romantična drama Muke po Mateju (Muke po Mati), v kateri je glavno vlogo odigral Boris Cavazza. Njegov lik, ladjedelniški delavec Mate, izhaja iz dalmatinske periferije, kjer živita njegova žena (Božidarka Frajt) in ostarela mama, sam pa služi v Splitu, kjer njegova podeželanska nrav trči ob urbani način življenja. Ker si v življenju želi početi še kaj drugega kot biti v pristanišču, se skuša uveljaviti kot boksar. Tudi njegov brat Luka (Žarko Radić) ima večje ambicije, ki jih namerava udejanjiti z odhodom v Nemčijo. Toda v domovini ga drži strastno razmerje s spolno zbegano mladenko Oro (Alicia Jackiewicz), ki jo je pred tem mamil očim, ki je bil pravzaprav njen oče. Film, ki je v petih desetletjih nekoliko pristal v pozabi, je na filmskem festivalu v Pulju prejel posebno nagrado žirije. Režiserja Lordana Zafranovića so pohvalili za režijo in kreativni prispevek, Karpo Godina pa je prejel nagrado za fotografijo.
Zlato areno, glavno nagrado puljskega filmskega festivala, je sicer pred petdesetimi leti osvojil film Hiša (Kuća), v katerem si je glavno nagrado za najboljšo igralko prislužila Jagoda Kaloper. Igrala je mlado žensko, ki išče način, kako se dokopati do družinske hiše, ki je bila njeni družini odvzeta po drugi svetovni vojni. Na pomoč ji priskoči Branko (Fabjan Šovagović), poslovnež srednjih let, ki si ničesar ne želi bolj kot ustreči ženski, ki bi po letih lahko bila njegova hči. Protagonista se romantično zapleteta, Branko pa se poleg tega pri nabiranju finančnih sredstev zaplete tudi v kriminalne posle. S Hišo je režijsko debitiral Bogdan Žižić, ki se je kasneje uveljavil kot vodilni hrvaški družbenokritični režiser. Čeprav je njegova Hiša osvojila veliko nagrad in pri kritikih naletela na topel sprejem, je filmska zgodovina ne pomni kot enega pomembnejših jugoslovanskih filmov. Hrvaški filmski kritik Nenad Polimac jo je označil za »socialistični film noir« in jo uvrstil na seznam izgubljenih klasik hrvaške kinematografije. K branju o tem, s katero klasiko je leta 1975 postregla slovenska filmska produkcija, pa vabljeni prihodnji teden.
