Najnovejše območje, kamor se bodo selili famozni turisti, ki prihajajo v Ljubljano, je Knafljev prehod. V nekoč enem najbolj zanimivih ljubljanskih parkov zdaj mladi Raspopović prenavlja Asov bistro, zraven delujeta ena najlepših ljubljanskih teras in ena naših najznačilnejših elitnih restavracij, tam je še Cutty Sark, namenjen manj zahtevni publiki, pa butični hotel, kjer v bistroju Jaz kuhajo po navodilih slavne Ane Roš. Na vrhu prehoda je še v povojih, pa vendar že kar velika stanovanjska stolpnica, kjer bodo eliti prodajali draga stanovanja, med vse te ponudnike pa se je po zaprtju mehiške umestila slovenska restavracija Ljubljančanka.
Naj takoj povemo, da gre za restavracijo, ki želi temeljiti na nezapleteni lokalni slovenski ali celo ljubljanski kuhinji. Lahko bi zapisali, da je na višji ravni kot nekatere v Stari Ljubljani, ki smo jih obiskali v zadnjem času, čeprav so v notranjo opremo vnesli za Ljubljano malce nenavadne zgodovinske simbole, kot so kurenti in lectova srca, ki spremljajo Plečnika, Zmajski most, Prešerna, naš Triglav in Trubarja.
Skupina, ki se trudi okoli ponudbe v tem razmeroma velikem lokalu, ima kar nekaj izkušenj, predvsem iz prenovljenega Figovca, recimo. V določeni meri celo poudarjajo sledljivost sestavin, bučno olje je s kmetije Vitez, oljčno San Kancijan, ponujajo tudi klasičen jabolčni in vinski kis, celo kruh pečejo sami in ga postrežejo s čemaževim maslom, na kozarec imajo nekaj solidnih vin, na začetku postrežejo Bjano, vrtijo tudi slovenske popevke, a jih nato hitro, že pri narezku zmanjka.
Za konkretnih 24 evrov ponudijo mesnine in sire, a ne znajo povedati, kdo jih je pridelal. Poleg tega jih s strojčkom narežejo tako na tanko, da izgubijo vsak okus in obliko. Dobili smo mikro porcijo kraškega pršuta, malo več pancete ter papirnato tenke rezine mesa iz tunke in salame. Enako je bilo s štirimi siri. Krožnik je bil tako ali tako preveč kaotično zrežiran z generično spremljavo, mnoštvom suhega sadja, oreškov in semen ter zelo majonezasto francosko solato. Edina zanimiva stvar so bile vložene bučke namesto kumaric, malo manj veseli smo bili, ko nam pribora po hladnih predjedeh niso odnesli, ampak so ga s krožnikov postavili nazaj na mizo.
Ljubljančanko smo pred tem zapisom obiskali trikrat in ugotovili, da so pri določenih jedeh pravzaprav že dobro pripravljeni na tujo publiko. Imajo solidno in zelo bogato govejo juho, v kateri so se drenjali korenje in kocke mesa. Še veliko večja, res velika, je solata z imenom Ornk radič, ki je, malce presenetljivo, ena najboljših jedi, ki jih pripravljajo. Skoraj pol kile hrustljavega rdečega radiča, lep odmerek velikih mesnatih ocvirkov in toplega krompirja je solata, ki je lahko uvod ali pa kar osrednji obrok.
Pri Ljubljančanki imajo največ možnosti v kategoriji jedi, ki so nekje med predjedmi in glavnimi, lahko bi jim rekli celo »malice«. Govorimo o izvrstni polnjeni papriki (12 evrov) in o praženih telečjih jetrcih z manj čebule, kot smo vajeni (13 evrov). Obe jedi dobita ogromno porcijo solidnega pire krompirja, tudi sicer so priloge v primerjavi z glavno sestavino krožnika – mesom – pretirano velike.
Radodarno odmerjeni so tudi žlikrofi z govejim repom, nič manj ni svinjske pečenke s (spet) veliko praženega krompirja. Naj na tem mestu pripomnimo, da dunajski in ljubljanski zrezek v Ljubljančanki nista telečja, zato smo se obrnili k ocvrtemu piščancu. Lahko vzamete celega, lahko polovico, za 13 evrov pa dobite tri ocvrta bedrca in preveč praženega krompirja. Lahko bi primaknili bedro več in kepo krompirja manj, a tega tuji turisti v kaotični slovenski in malce tudi svetovni gospodarski situaciji verjetno ne bodo opazili.
Na tem mestu pa je treba nameniti nekaj spodbudnih besed vinski ponudbi. Ob začetni penini imajo ne obsežno, pa vendar korektno izbiro predvsem slovenskih vin, ob prevladujoči primorski ponudbi tudi mojstre s severovzhoda, zato smo tokrat pili kapljico z Goričkega: najprej osnovno, a izvrstno Marofovo zvrst laškega rizlinga, chardonnayja in sauvignona, nato pa še konkretnejši, vse bolj priljubljen renski rizling iz kleti Gjerkeš.
V sladkem finalu ponudijo pet tipičnih slovenskih sladic z manjšimi avtorskimi poenostavljanji. Sicer povsem običajna kremna rezina je postrežena v kozarcu, palačinke pa so, če hočete, tudi z nutelo, ki ji pesniško pravijo lešnikov namaz. Imajo še prekmursko gibanico, naše omizje pa se je navdušilo tudi nad jabolčnim zavitkom (dva velika kosa), ki mu pristavijo sladkano kislo smetano. Za konec imajo na voljo še serijo žganic in ob klasičnih tudi avtorske koktajle. Če ne marate zelo sladkih pijač, jih preskočite.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
