Vseeno bi si upali trditi, da je smučarski gost nekoliko zahtevnejši od tistega, ki si želi zgolj govejo juho in svinjski kremenateljc. In tudi zato smo se udeležili ne preveč belega in ne preveč spektakularnega odprtja v najbolj znanem slovenskem svetovnopokalnem letovišču. Za kranjskogorskega Martina so nam obljubljali, da bomo jedli, morda ne ravno kot pri Spodnjem ali Zgornjem Kirnu, vseeno pa vsaj tako obilno kot na kakšni grški poroki in poceni, kot so malice pri Vodnikovem hramu. Pa se je to res zgodilo? Takole, z vedno dobrodošlo časovno distanco si upamo reči – ne.
Gostilna pri Martinu je zunaj po avstrijsko vabljiva, v notranjosti pa malce manj. Prostora imajo za kakšna dva večja avtobusa, zunaj pa imajo, in to v Kranjski Gori šteje, velik, celo zelo velik parkirni rajon, ki najverjetneje privabi tudi manj športno publiko. Martinovi so v prvi vrsti še vedno podpora domači smučarski postrežbi in imajo konkretno ponudbo piva in žganic, lahko pa se pohvalijo tudi z vinsko karto. Na začetku imajo Isteničevo in Puklavčevo penino, za 32 in 38 evrov, nadaljujejo s kletmi Ščurek, Vipava 1894, Dveri Pax in Jakončič ter celo s Šturmom in Prusom. Mi smo popoldne preživeli s steklenico bogatega in dišečega chardonnayja bagueri iz Kleti Brda za 32 evrov, kar je malce predrago, če vemo, da ga je v maloprodaji mogoče dobiti že za manj kot 15 evrov, a pustimo podrobnosti in se lotimo predjedi.
Vemo, da pri Martinu to ni običaj, a naša odprava (tudi) po narezku gostilno pozna – in gladko smo ga naročili, še posebno potem, ko smo izvedeli, da tatarski biftek stane 28 evrov. Narezek je bil osem evrov cenejši, je bil pa domač, lokalno obarvan. No ja, ne povsem. Namesto sira so nam recimo na krožnik postavili feto oziroma nekaj feti podobnega, pršut je bil italijanski. Je to san daniele, smo vprašali. Grem vprašat v kuhinjo, je rekel natakar in se ni več vrnil. So bile pa rezine mehkega pršuta prijazno na debelo narezane, sočna je bila vratovina, zraven sta bili dve suhi salami oziroma salama in želodec, pa še vložena paprika, kisle kumarice in feferoni. Zaseka je bila zelo mesna, bravo, a bi pri podlagi zlahka pogrešali olive, ki so s slanico zalile krožnik in po nepotrebnem namočile mesnine. Kruh je bil izjemen, ampak še enkrat, tako globoko v gorenjskih hribih res nočemo jesti oliv in sira feta.
Ko smo končali prvo etapo in pribor odložili na krožnike, je sledilo manjše pojasnilo: tega boste pa še potrebovali. Gost je torej deležen le enega kompleta pribora, kar je super, saj radi mešamo okuse: ostanki fete in oliv bodo šli lepo h krvavici, smo hoteli reči, a smo se raje ustavili in napadli govejo juho s fritati, h kateri smo celo dobili žlico. Bila je prava predstavnica gorenjske kuhinje, a je je vsaj polovico manj kot v gostilnah okoli Ljubljane, pa še mlačna je bila. So jo ohladili že pripravljeni fritati ali pa je pot iz štedilnika do mize enostavno trajala predolgo? Na drugi strani je bila mnogo toplejša ali že kar vroča česnova predstavnica napitkov, ki ni kremna, ampak česen dejansko narežejo na rezine, kar se potem pozna pri okusu.
Morda nad ponudbo nismo bili dovolj navdušeni v uvodnih trenutkih, nas je pa potem zadovoljila krvavica, prava, velika, naša favoritinja, ki je nikoli ne zavrnemo. Za deset evrov jo podložijo le z zeljem, druge priloge, recimo praženi krompir ali žgance, je treba naročiti in seveda plačati posebej. Mi smo si vzeli kmečki krompir s slanino, čebulo in kislo smetano (devet evrov, da, kar devet evrov). V nasprotju s krvavico so popolnoma razočarala pražena jetrca. Bila so trda in sprijeta, da jih je bilo tudi z nožem težko ločiti. Kdo ve, morda jih narezana spravijo že v zamrzovalnik. In jasno, za enajst evrov ob čebuli, ki je tako ali tako del recepta, ne ponudijo drugega. Saj je tu kruh, so pojasnili. Mi pa smo samo molili, da nam istih vilic, ki so nabadale najprej feto in potem čebulo, ne bo treba uporabiti še pri vršiški kremšniti, lokalni sladici, ki na čase Bojana Križaja in Jureta Koširja spominja bolj kot pleskavice (15 evrov) in kalamari (16 evrov), ki jih v mnogih oblikah tudi ponujajo vsega hudega vajenim gostom.
Kakor koli, vršiška kremšnita za lepih pet evrov je bila verjetno najboljša jed našega kosila. Gorenjska klasika je v teh krajih malce obrnjena, smetana namreč nastopa kot priloga, jajčna krema pa je bila med bolj slastnimi, kar smo jih kdaj jedli.
