Pirc na Rovah je ena najbolje obiskanih gostiln v okolici Ljubljane. Že nekaj časa namreč ponujajo najbolj enostavno strategijo za praznična oziroma nedeljska kosila (z juhami, mesninami in sladico) pa tudi za klasične večerje, če seveda zvečer še jeste, kar mnogi strokovnjaki odsvetujejo. Toda prazna vreča ne stoji pokonci in dokler človek dela, mora tudi jesti, pri Pircu pa jim je to popolnoma jasno.
Kot rečeno, gostilne malce naprej od Radomelj smo se spomnili na neformalnem, a učinkovitem petkovem sestanku v priznani ljubljanski vinoteki. Sestanku je že po tretjem kozarcu sledila rezervacija: pridemo v nedeljo, za kosilo. Ne bo šlo, razprodani smo do štirih, so pojasnili, nas pa tudi skoraj večerni termin ni zmedel. Tisto malce kislo in deževno nedeljsko popoldne se je naša, tokrat sedemčlanska ekipa razveselila skoraj popolnega poznega kosila.
Pogača z ocvirki za pozdrav
Nismo se še dobro usidrali ob mizi, nismo še slekli plaščev, so odgovorni na mizo že prinesli pogačo. Če bi jedli v kakšnem modernem lokalu, bi nas poučili, da smo dobili pozdravček iz kuhinje, poznavalci francoske kuhe bi rekli, da gre za amuse bouche, pri Pircu pa je šlo za toplo, mehko in dišečo pogačo z drobnimi ocvirki, skoraj preveč nasitno za začetno fazo.
A se nismo dali in smo za prvo silo potešeni že prežali za hladnimi mesninami. Menda jih dobijo s prijateljske kmetije. Na dilci, no, ja, na dili so bili kolobarji slastne ohlajene pečenice, narezali so divjačinsko in svinjsko salamo ter budžolo, ne gre pa pozabiti niti največje porcije zaseke, ki smo jo blažili z vloženimi jurčki in feferoni. Tisti, ki stvari bolje poznajo, so zagotovili, da je med začetnimi jedmi celo najbolj poseben skutni namaz, ki ga odišavijo z bučnim oljem. Drži. Še dobro, da je bilo na mizi dovolj kruha, s katerim smo si pridno pomagali. Dve plošči narezkov in omenjeni dodatki so sedem ljudi stali okoli 30 evrov (okoli štiri evre na osebo), kar je morda celo letošnji rekord naše ekipe.
Juhe z gobami ali žličniki
Povsem jasno je, da smo hladne predjedi podložili tudi z različnimi pijačami. Pri Pircu ne briljirajo s kakšno vinsko karto. Gostje navadno naročajo belo ali rdeče vino, nekaj boljših buteljk imajo menda v hladilniku, naše omizje se je lotilo litra belega štajerskega vina za 14 evrov, pollitrskih steklenic uniona (tri evre) in brezalkoholnih pijač ter mineralne vode. Enostavno. Kot je pri Pircu enostavno vse. Tudi juhe.
Ob različnih sezonskih priložnostih imajo še nekaj drugih specialitet, recimo fižolovo juho, za hladno jesensko-zimsko popoldne pa so skuhali pravo govejo z mesnimi žlikrofi, rezanci in korenjem. Za opojno klasiko zaračunajo štiri evre na osebo, kar se ne zdi predrago, sploh če poudarimo, da si oseba juho iz jušnika zagotovo nalije večkrat. Tudi gobova juha ni dosti dražja, z velikimi zalogaji gob pa se lahko prebije v sam vrh neformalne domače lestvice gobovih juh.
Mesna kombinacija, ki očara
Verjetno je zadnja leta tudi pri nas vse več takšnih, ki nad velikimi krožniki mesnin malce vihajo nos. Nimamo kaj. Naša omizja sicer drugače mislečih ne preganjajo, kakšnega imamo včasih tudi v svojih vrstah, a večini naših članov se zasvetijo oči, ko vidijo spretne natakarje, ki vešče postavijo na mizo težke pladnje z glavnimi jedmi. Bolj ali manj ocvrte mesnine so dišale že iz kuhinje.
Pravemu dunajskemu zrezku iz teletine, kakopak, priložijo žlico tatarske omake. Gre za enega najboljših primerkov svoje vrste, skoraj bolj kot hrustljav okus nas je raznežila cena, 11,5 evra.
Še bolj tradicionalna je pohana piška. Strežejo jo tudi po atraktivnih kosih, posebej so bedra, posebej so perutničke. Izjemno.
Na koline se bomo vrnili k Pircu v naslednjih tednih, kjer so tokrat, za pokušino, že imeli izvrstne debele vroče krvavice – za ugodnih devet evrov.
Orjaške priloge, štrudlji in žganice
Ker je bilo jedi veliko, so jih položili na posode z gorilniki, da ostanejo tople, konec koncev je bila ob mesu popolna in obilna spremljava. Zelje, ajdova kaša z jurčki, praženi krompir in zelo očitno domači pomfri, za tiste, ki ne morejo brez zelenja, pa mešane listnate solate z jajci in fižolom, če še niste dovolj jedli. Konec koncev imajo pri Pircu, da je mera polna, še vse mogoče sladice, čeprav prisegajo predvsem na zavitke.
Naša tarča sta bila v prvi vrsti sladka hruškov in slivov štrudelj, pojedli smo še jagodno strjenko, palačinke pa smo si pustili za naslednji obisk. Podobno kot žganice, tokrat smo se zadovoljili s pelinkovcem, brinjevcem in viljamovko, naslednjič bomo gotovo manj pazili.
