V Dom Frata lahko pridete ali se pripeljete iz različnih smeri. Če se z avtom odpravite iz središča države, domačini priporočajo cesto iz Mirne Peči, še ena možnost je prek Žužemberka, tretja gre ob Novem mestu skozi Prečno in je med naštetimi še najslabša izbira.
Dom Frata je divjačinska, celo bolj restavracija kot gostilna, vsekakor pa ne običajen planinski dom. Ko govorimo o ponudbi, seveda. Ko smo iz blatnega avta stopili v jedilnico, smo videli, da prihajamo v očitno prenovljeno stavbo, ki v urejenih prostorih streže dodelane krožnike najraje divjačinskih dobrot. Za tiste, ki divjačine ne marajo, imajo tudi nekaj klasičnega mesa, predvsem govedine, za tiste, ki jim meso na splošno škodi, pa imajo tudi morsko ponudbo.
Jasno, nas ribe niso zanimale, vedeli smo, da bomo jedli predvsem divjačino, nismo pa vedeli, da bomo sredi dolenjskih gozdov našli ne samo izvrstne izpiljene jedi, ampak tudi spodobno vinsko karto, s katere smo najprej pokusili zelo piten Frelihov zeleni silvanec, pri glavnih jedeh pa še Colnarjevo hudo barikirano modro frankinjo.
Glede na množično populacijo, ki se giblje po naših gozdovih, pa tudi po njivah in vinogradih, je divjačine po slovenskih gostilnah razmeroma malo. Takole na hitro pa se, razen Gostilne pod Slavnikom, niti ne spomnimo še kakšne lokacije, kjer bi izpostavljali prav divjačinsko ponudbo. V Domu Frata je precej drugače. K Frelihovemu silvancu so v začetku postregli skoraj vinsko vijolično rdeč na tanko narezan jelenov pršut, našemu omizju skoraj ljubši od kraških mesnin. Da na deski ne ostane prostora, pristavijo skoraj popolne dišeče popečene jurčke s česnom, sodelujejo še nekaj sira s čilijem, suhe slive in mandlji. Iz podobne, a veliko bolj mastne zgodbe je salama divjega pujsa, ob njej smo si izprosili še kroglico medvedove zaseke, ker je še nikoli nismo pokusili. In? Malce bolj pikantna je, kot smo navajeni pri svinjski klasiki.
Hladne divjačinske predjedi v Domu Frata so enostavno izjemne, obe omenjeni intervenciji staneta manj kot devet evrov, kar jedca še posebej razveseli. Za tiste, ki jim divjačina ne diši, imajo že omenjeno morsko zamenjavo – hobotnico v solati.
Podobno poceni kot zorjene divjačinske mesnine so juhe. Goveja po 3,80 evra, pol evra dražja je čebulna. Čebulna juha, ki jo navadno jemo v dveh verzijah, z zapečenim kruhovim pokrovom ali s toastom s sirom. V dolenjskih gozdovih čebulo narežejo na tanko, jo temeljito pokuhajo, na vrh pa postavijo tanko rezino sira. Okus je zato drugačen, bolj eleganten. Morate pokusiti. Goveja juha je klasična, s tankimi rezanci, korenjem in koščki govedine.
Za ljubitelje jedi na žlico se pri Frati najde marsikaj, kuhajo tako goveji (devet evrov) kot divjačinski (15 evrov) in celo medvedov golaž (22 evrov), v to kategorijo pa gredo tudi vampi (osem evrov).
Mi pa smo že pogledovali proti glavnim jedem. Divjačinskim, seveda. Medaljone srninega fileja ocvrejo v drobtinah panko, kar se nam je sprva zdelo nekoliko nenavadno, ko pa smo sočno ocvrto meso pokusili, ni bilo nobenega dvoma več. Še manj zato, ker so nam ob radodarno odrezanih treh medaljonih na krožnik dodali še kos pečenega srninega fileja. In ko vse to podprejo s tremi kepami jurčkovega pireja, postanejo stvari obilne (27 evrov).
Nič manj ni navdušil file divjega prašiča, natančneje kar dva kosa sijajno pečenega mesa, ki sta blestela na nežni divjačinski omaki in ob brusnični omaki (25 evrov). Prilog pravzaprav nismo potrebovali, a smo vseeno zraven pokusili še sirove štruklje, ki so se k divjačini tradicionalno lepo prilegli.
Pri sladicah imajo nekaj skoraj preveč eksotičnih rešitev, recimo pozlačeni ananas in ocvrti sladoled, čeprav najbolj ponujajo čokoladno grmado. Mi se nismo dali in naročili veliko, rahlo palačinko, polnjeno z orehi, ki ji pristavijo vaniljevo omako in malce smetane. Ena najboljših svoje vrste.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
