Iskanje arheoloških ostankov z detektorji kovin je zelo priljubljeno tudi pri nas, ni pa vselej zakonito. Kdor tako prečesava registrirana arheološka območja brez dovoljenja zavoda za varstvo kulturne dediščine, je kradljivec kulturne dediščine na delu. Že samo iskanje po zaščitenem najdišču pomeni prekršek. Kdor tam nezakonito pleni najdbe, pa stori kaznivo dejanje, za katero je zagroženih do osem let zapora.
Iskanje arheoloških ostalin ter uporaba detektorjev kovin in drugih tehničnih sredstev za te namene sta dopustna le z dovoljenjem zavoda pod pogojem, da iskanje izvaja oseba, ki je strokovno usposobljena za iskanje arheoloških ostalin. »V zadnjih dveh letih smo teh dovoljenj izdali zelo malo, manj kot deset, čeprav je bilo na usposabljanjih za iskalce, ki jih izvajamo zadnji dve leti, teh kandidatov veliko, skoraj 200. Zato lahko rečemo, da se niti ti iskalci, ki so z vidika zakonskih določil usposobljeni, niti tisti, ki niso, ne držijo zakonskih obveznosti, ki veljajo za to področje. Različni kolegi namreč poročajo, da je iskalcev na terenu zelo veliko, celo na registriranih najdiščih najdemo sledove, kar pomeni kriminalizacijo področja,« je razložil dr. Robert Peskar, generalni konservator na zavodu za varstvo kulturne dediščine.
Tudi Italijani se z detektorji sprehajajo po Krasu
Poglejmo najprej svež primer iz bližnje soseščine. Italijanski karabinjerji so v kraju Malisana pri Vidmu prestregli 70-letnika z iskalnikom kovin ravno takrat, ko je na zaščitenem arheološkem območju iz zemlje potegnil manjšo dragoceno kovinsko ostalino. Na njegovem domu so odkrili pravi mali zaklad: še 200 arheoloških artefaktov, ki jih je našel med nezakonitimi izkopavanji, med drugim prstane iz rimske dobe, fibule, kovance in votivne podobe. Moškega so ovadili, je poročal Primorski dnevnik.
Na italijanski primer smo spomnili, saj so pri nas na Krasu domačini pri podobnem sprehajanju z detektorji kovin, lopaticami in nahrbtniki velikokrat zalotili italijanske državljane, tudi na registriranih arheoloških območjih. Domači ali tuji, ko jih domačini prestrežejo, se iskalci delajo nevedne, češ da je to samo za hobi, in se hitro poberejo stran. Čeprav gre pri pobiranju arheoloških ostalin za kriminal, pristojni inšpektorji in policija težko zalotijo iskalca na delu in mu dokažejo, da je izkopaval, česar ne bi smel.
Pri nas je inšpektorat za kulturo in medije od leta 2020 do danes na podlagi prijave obravnaval pet takšnih zadev. »Glede na to, da kraja in časa iskanja ter kršiteljev ni bilo mogoče ugotoviti, so bili inšpekcijski postopki končani. Zato prekrškovni postopki pri inšpektoratu niso bili uvedeni, saj identiteta storilcev ni bila znana. V zadevi domnevnega ropanja arheoloških ostalin je inšpektorat obvestil policijo,« navajajo pri inšpektoratu. Na policiji so potrdili, da so v zadnjih letih obravnavali posamezne primere nedovoljenih posegov v arheološka najdišča.
Razmah iskalcev z detektorji po vsej Sloveniji
Brskanje za arheološkimi najdbami se je konec 70. let prejšnjega stoletja razcvetelo najprej na zahodnem delu Slovenije, pravi profesor z oddelka za arheologijo na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Andrej Gaspari. Verjetno je k temu pomagal italijanski vpliv. V 80. letih je bilo to sprva še obvladljivo, nekateri navdušenci nad arheologijo so o svojih najdbah poročali muzejem in zavodu. »Pozneje je to ravnanje postalo neobvladljivo, začeli so se celo potopi v Ljubljanico. Vodna najdišča namreč hranijo zelo dobro ohranjene najdbe. Te najdbe so najpogosteje odhajale v dražbene hiše v Nemčijo. Z razmahom števila iskalcev z detektorji kovin pa se je to početje razpaslo neselektivno po vsej Sloveniji,« opisuje Gaspari.
Orožje, novčne najdbe, figuralna plastika, bronasto posodje – ti predmeti lahko dosegajo v tujini zelo visoke cene. Po arheologovih ocenah je v 80. letih prejšnjega stoletja iz Slovenije nezakonito odpotovalo približno sto zares kakovostnih srednjeveških mečev. Tuje dražbene hiše niso naklonjene razkrivanju informacij o izvoru predmetov iz svojih katalogov, našim arheologom pa je neuradno uspelo dobiti nekatere podatke. »Za nas je to žalostno, saj gre za oškodovanje javne lastnine,« dodaja.
Slovenija ima sicer z zakonom in predpisi to področje zgledno urejeno. Da bi se razmere izboljšale tudi na terenu, so ključne institucije arheološkim navdušencem stopile naproti. Zavod za varstvo kulturne dediščine zanje organizira omenjene brezplačne programe usposabljanja o uporabi iskalnika kovin, pri katerih sodelujejo arheologi, muzealci, inšpektorat za kulturo in medije ter policija.
»Pregon kaznivih dejanj seveda ostaja za tiste, ki ne igrajo po pravilih. Z usposabljanji smo se želeli približati tistim iskalcem, ki želijo sodelovati s stroko. Odločili smo se, da izkoristimo njihovo prostočasno dejavnost za skupno dobro,« pojasni Andrej Gaspari. »Nekatere zanimajo predvsem ostaline iz prve in druge svetovne vojne, nekatere njihov domači kraj, tretje pa vse … Na usposabljanju izvedo, kako dokumentirati najdbe, kako ravnati z njimi, kako poročati o najdbah. Zlasti pa jim razlagamo, zakaj je treba ravnati po zakonu in predpisih ter za iskanje pridobiti dovoljenje zavoda za varstvo kulturne dediščine,« poudarja Gaspari. Čeprav na zavodu ugotavljajo, da kljub veliki udeležbi »detektorašev« na usposabljanjih le peščica zaprosi za dovoljenje za iskanje arheoloških ostalin, pa Andrej Gaspari ocenjuje, da je usposabljanje kljub temu edina rešitev za obvladovanje razmer. »Naš cilj je, da nam pomagajo odkrivati nova najdišča. Prvi sadovi so že tu, v zadnjem obdobju so pripomogli tudi k spektakularnim odkritjem,« pravi.
Kako ravnati z naključno najdbo?
Včasih domačin naleti na arheološko najdbo popolnoma po naključju, denimo kmet pri oranju njive. Vsako najdbo je treba prijaviti najbližjemu muzeju ali enoti zavoda za varstvo kulturne dediščine. Najboljše je, da najdbo pustimo tam, kjer smo jo našli, in je ne premikamo. Pustimo, da strokovnjaki dokumentirajo predmet na najdišču. »Za arheologe je ključen kontekst najdbe. Je morda del grobne celote, naselbinske plasti, kultnega prostora …? To so za nas pravi izzivi. Najdeni novčič je v vitrini sicer lep, a če vemo, kje natančno je bil, lahko sestavimo širšo zgodbo,« ponazori. Če se izkaže, da naključna najdba spada v dediščino, lahko najditelj dobi nagrado, ker je ravnal odgovorno. »Nagrade poštenim najditeljem so že bile izplačane, ko je šlo za naključno najdbo in ne za iskanje z detektorjem kovin,« je še spomnil Gaspari.
