Martiničani Malaika Klah, Andrea Platon, Alexandre Taranne in Rodrigue Jean-Baptiste so iz toplega Karibskega otočja v Slovenijo prileteli v najbolj hladen dan te jeseni in nekateri že naslednji dan stopili na sneg. V okviru Erasmus+ izmenjave bodo na Gimnaziji Tolmin in pri gostiteljskih družinah preživeli pet tednov. Poskusili so že friko, ocvirkovco, govejo juho, jedli so polento in joto. Njihove gostiteljice Lara Bucik, Jana Kragelj, Dora Lipušček in drugi dijaki tolminske gimnazije jim vsak dan predstavijo še kakšno drugo slovensko specialiteto in jim razkazujejo Posočje ter Slovenijo. Med druženjem si izmenjujejo poglede na svet, čisto vsakdanje mladostniške skrbi in »traparije«. Učijo se prilagajanja, sobivanja, razbijajo stereotipe in ugotavljajo, da si ljudje vseeno nismo tako zelo različni.
Sedemnajstletna Andrea Platon si je od nekdaj želela izkusiti Erasmus+ izmenjavo. »Pomembno se mi zdi, da poznaš druge kulture,« pravi. To je njena prva izkušnja in že prvič ji je uspelo v tujino odpotovati za kar pet tednov, kar med dijaki še ni tako razširjena praksa. Francosko govoreča Martiničanka že pozna nekaj slovenskih besed, med njimi so »lahko noč«, »hvala«, »dober dan«, »kokoš« in »kako«. Zadnjo besedo v teh dneh največkrat sliši, ko se njeni slovenski vrstniki sami zase sprašujejo, kako bi ji kaj razložili. Preden je prispela na brniško letališče, si je Slovenijo predstavljala kot zeleno deželo z veliko gozda ter prijaznimi ljudmi. So se pričakovanja uresničila? »Seveda,« odvrne, »ljudje so res prijazni, narava pa je sploh lepa.«
Prvič videli sneg in jesen
Alexandre Taranne prihaja s severa Martinika, za Erasmus+ izmenjavo pa je kriva njegova ljubezen do angleščine. »To je moj najljubši predmet v šoli in v angleščini se želim še bolj izpopolniti. Poleg tega rad spoznavam druge dele sveta, kulture in narode,« je razložil. Ko je po tednu dni življenja v Sloveniji in obiskovanju pouka na Gimnaziji Tolmin poskušal najti nekaj razlik med državama, ni imel velikih težav. »Če ne drugega, na Martiniku šolo začnemo že ob sedmih zjutraj in končamo ob petih popoldne. Tukaj imate vse bolj zgoščeno in ste najkasneje ob 14. uri že prosti. Druga stvar je vreme, pri nas je veliko bolj toplo, imamo zgolj dva letna časa, to sta sušno in deževno obdobje,« je našteval, medtem ko je lahko po pobočjih hribov nad Tolminom opazoval, kako v naše kraje prihaja pisana jesen – nekaj, česar na Martiniku ne poznajo.
Tudi Rodrigue Jean-Baptiste prvič sodeluje v Erasmus+ projektu, poleg Slovenije je imel na izbiro še izmenjavo v Nemčiji in na Danskem, a se je odločil za Tolmin, ker je bil prvi na vrsti. Ker obiskuje zadnji letnik srednje šole, ga namreč že kmalu čaka obsežen zaključni izpit. »Med našim in vašim šolskim sistemom je kar nekaj razlik, naša srednja šola na primer traja samo tri leta,« pove. Rad bi postal pilot, zato že sedaj išče priložnosti, kako bi se kar najbolje izpopolnil v jezikih. Presenečen ugotavlja, da v Sloveniji skoraj vsi govorimo vsaj malce angleško. Poznavanje drugih kultur je zanj priložnost, da postane boljši in bolj strpen človek.
Tudi šestnajstletna Malaika Klah je na izmenjavi prvič, a zagotavlja, da zagotovo ne zadnjič. Pet tednov bo preživela skoraj 8000 kilometrov stran od doma. »Ko sem odhajala na pot, me tega sploh ni bilo strah, saj sem bila sem preveč vzhičena, da lahko grem. Danes smo ljudje preveč razdvojeni in se sploh ne poskušamo razumeti med sabo, zato je vsak napor, ki ga vložimo v spoznavanje drugih ljudi in drugih narodov zelo dragocen. Rada odkrivam druge države in delim stvari z drugimi,« razmišlja punca, ki jo zelo bolijo neenakosti v svetu.
Pot k samostojnosti
Dora Lipušček, ki gosti Andreo, prizna, da jo je bilo na začetku nekoliko strah, saj se je prvič znašla v vlogi gostiteljice. »A sva se hitro ujeli in po enem tednu se mi zdi, kot bi imela ob sebi prijateljico,« pravi. V januarju k njej na Martinik odhaja tudi sama. Ker sta se že spoznali, je mnogo skrbi pred potjo odpadlo. »Na izmenjavo si želim, ker bi rada spoznala nove ljudi in prijatelje, prepričana sem, da bom zaradi tega postala bolj samostojna in znala nekaj časa preživeti tudi sama brez družine ob sebi,« se Dora nadeja samostojnejših korakov v svet. Lara Bucik se je za izmenjavo odločila, ker je prepričana, da s spoznavanjem novih ljudi in kultur zmanjšujemo prostor za sovraštvo na svetu. »To se mi zdi ena od poti k miru, od izkušnje na Martiniku pa tudi jaz pričakujem, da bom postala bolj samostojna in bom spoznala nove prijatelje,« upa.
Brin Krivec je bil štiri dni Rodriguov gostitelj. Izkušnja se mu zdi zanimiva in priložnost za spoznavanje, da si ljudje na svetu vendarle nismo tako različni. Jana Kragelj in njena družina pa te dni v Tolminu gostijo Alexandra. Ugotavlja, da je zelo hvaležen za vse in da zelo ceni, da so ga sprejeli medse.
»Prvič sodelujem v tem projektu Erasmus+ izmenjave, a zelo verjetno ne zadnjič. Takšna izmenjava ti daje priložnost spoznavati, kako deluje svet, kako živijo drugi ljudje in morda lahko pri njih najdeš tudi nove ideje zase. Ko gremo drugam, imamo priložnost videti tudi to, da v svetu ni vse slabo in nevarno. Predstavljam si, da je Martinik precej eksotičen otok, topel, z veliko palmami in plažami. Predstavljam si, da je na njihovih ulicah zelo živahno in polno ljudi, da so tam ljudje zelo odprti, zato komaj čakam januar, da preverim ali je to res,« se posmeje Jana Kragelj. Dotlej jih v Tolminu čaka še nekaj tednov skupnega druženja z Martiničani ter najmanj še izlet v Ljubljano, peka potice, okušanje štrukljev in žlikrofov ter zvonček želja na Blejskem otoku.
