»Zdaj vem, da če bi me postavili v kakšno novo mesto, bi preživel.« Tako je zapisal slovenski dijak, ko se je vrnil z gostovanja na eni od šol v tujini. Tudi sicer ob omembi programa Erasmus+, ki omogoča mednarodno izmenjavo učencev, dijakov, študentov in učiteljev, najprej pomislimo na krepitev samostojnosti, na odlično priložnost, prilagodljivost, odprtost do novih znanj, na učenje strpnosti, spoznavanje novih kultur, jezikov in ljudi … Če vprašate mlade (pa tudi starejše), so prav izmenjave eden od najboljših stranskih učinkov Evropske unije.
Od prvih izmenjav v letu 1987, ki so bile sprva namenjene zgolj študentom, se je mednarodna mobilnost do danes razvila v gibanje, v katerem je vsaj za nekaj dni šolo ali fakulteto zamenjalo že več kot 16 milijonov udeležencev. Slovenija je v program izmenjav vključena od leta 1999. V zadnjih 20 letih je na izmenjave odšlo več kot 9000 naših učencev, 30.000 dijakov, 46.000 študentov in več kot 19.000 učiteljev in profesorjev. V programu Erasmus+ in njegovih različicah je sodelovalo že več kot 80 odstotkov osnovnih šol, 90 odstotkov poklicnih in srednjih šol ter vse slovenske univerze. Že dolgo to ni več le priložnost za študente, na izmenjave namreč odhajajo tako petletniki kot tudi 70 in več let stari učenci.
Največkrat v Španijo
»Erasmus ni turistična agencija, kot kdo zmotno misli, ampak pomoč šolam, da napredujejo in v mednarodnem okolju iščejo odgovore za svoje izzive. Da gradijo učeče skupnosti in motivirajo učitelje, da učencem s pomočjo mednarodnega sodelovanja vzbujajo radovednost in vedoželjnost,« najprej poudari Alenka Flander, direktorica agencije Cmepius, ki na državni ravni usmerja izmenjave in skrbi za podporo šolam, ki se odločajo zanje. Prav tako pri Cmepiusu poudarjajo, da ni izmenjave brez učinka in da se rezultati širijo naprej kot razpredene korenine. »Izmenjave rahljajo stereotipe v vseh porah našega življenja, tudi pri tistih, ki niso neposredno udeleženi. Ko v manjše okolje pride živet dijak iz oddaljene države, je to lahko dobrodošlo za vso vas,« poudari Flandrova. Učinki torej ne ostajajo samo na polju znanja, ampak prispevajo k doseganju širših ciljev Evropske unije.
Tradicionalno naši udeleženci največkrat odhajajo na izmenjave v Španijo, na Portugalsko, sledita Italija in Nemčija. Alenka Flander ugotavlja, da se najboljše zgodbe pišejo tam, kjer vodstvo šole izmenjave aktivno podpira in v njih vidi priložnost tako za učence, učitelje kot za šolo. Poudarja, da izmenjave niso namenjene samo najpridnejšim učencem, ampak morajo biti te priložnost za vse – tudi za tiste iz šibkejših socialnih okolij, tudi za invalide, ki ob sebi potrebujejo spremljevalca. »Za marsikoga je to lahko življenjska priložnost. Lepe izkušnje z izmenjavo imamo z dijaki iz vzgojnih zavodov. Odšli so na delovno prakso v tujino in tam so jih sprejeli takšne, kot so, brez etiket. Vrnili so se opogumljeni, da zmorejo marsikaj,« enega od primerov izpostavlja sogovornica.
Na Gimnaziji Tolmin nad izmenjavami dijakov bedi učiteljica Lučka Uršič. V zadnjih letih se mobilnosti vsako leto udeleži približno 55 ali četrtina njihovih dijakov in tudi nekaj učiteljev. Obiskali so skoraj vse države Evropske unije, poleg tega pa še Turčijo, Norveško in Islandijo. Trenutno najbolj odmeva njihova izmenjava z licejem na otoku Martinique, le redki dijaki v Sloveniji imajo namreč priložnost en mesec obiskovati pouk v pravem karibskem raju.
Poenostavljen dostop
Na Erasmusove izmenjave so v preteklosti odhajali tudi že malčki iz vrtcev. Pred leti so na izmenjavo v eno od sosednjih držav odšli petletniki iz Murske Sobote. Trenutno takšnih izmenjav ni, zato pa nanje odhajajo vzgojiteljice in vzgojitelji. »Če imajo otroci ob sebi vzgojitelja, ki rad raziskuje, tudi sami s tem veliko pridobijo,« je prepričana Špela Matijevič Sedevčič, ki v Vrtcu Litija bedi nad vpetostjo vrtca v mednarodno okolje. To priložnost je v okviru individualne mobilnosti doslej izkoristilo 28 njihovih vzgojiteljev in vzgojiteljic, v tem in prihodnjem letu jih bo v druge vrtce po Evropi pokukalo še dodatnih 24. »V prvem samostojnem projektu smo z obiski vrtcev od Češke, Estonije, Belgije pa vse do Švedske in Norveške iskali dobre prakse, kako delati z ranljivimi skupinami. Zavedamo se, da bodo kulturne, jezikovne, zmožnostne in socialne veščine naših otrok vedno večje. Pri aktualnem projektu pa smo se odločili pogledati, kako drugi vrtci uresničujejo idejo trajnosti in odmika od potrošništva. Namen Erasmusa je vsekakor izboljšanje kompetenc naših strokovnih delavcev in iskanje novih idej za delo z otroki, zato lahko rečem, da vsaka taka izkušnja v vrtec prinese nov veter, žar, zagon in nova spoznanja. Izkušnje so takšne in drugačne. Včasih z obiska tujih vrtcev domov prihajamo celo samozavestnejši in s spoznanjem, da je naš sistem predšolske vzgoje na zavidljivi ravni,« ugotavlja sogovornica.
Izkušna norveškega vrtca
V enem od norveških vrtcev so opazovali, kako ne glede na vreme starši otroke zjutraj vzgojiteljicam predajo na vrtčevskem igrišču in ne v prostorih vrtca, kot je običajno pri nas. Čas do zajtrka so tako vedno izkoristili za gibanje na prostem. »To smo nato preizkusili tudi pri nas in se je zelo dobro obneslo. Te izmenjave torej ne prinašajo velikih zasukov v našem delu, prinašajo pa male premike, ki bogatijo otroški vsakdan,« meni. V razmerah, ki trenutno vladajo v šolstvu in vzgoji, marsikateremu učitelju ali učiteljici ter vzgojitelju in vzgojiteljici svetlo točko predstavlja možnost sodelovanja v Erasmusovih projektih. »Za marsikaterega mladega je to celo motivacija, da se odloči za učiteljski poklic,« izpostavi Alenka Flander. »Drži,« potrjuje Špela Matijevič Sedevčič, »to je motivacija, ki jim pomaga tako pri osebni kot strokovni rasti.«
Stereotip, da so izmenjave namenjene le mladim, uspešno razbijajo v Zavodu za izobraževanje in kulturo (ZIK) Črnomelj. Lani so na izmenjavo odpeljali 21 odraslih, med katerimi je najstarejši Erasmusov študent štel 77 let. »S tem potrjujemo naše vodilo, da za učenje ni nikoli prepozno, prav tako tudi ne za širjenje obzorij in spoznavanje novih jezikov in kultur. Lani smo imeli dve izmenjavi, del udeležencev je odšlo v Avstrijo, del na Hrvaško,« razkrije direktorica ZIK Črnomelj Maja Mihelič.
Če pri mladih jeziki niso ovira, pri odraslih udeležencih angleščina pogosto ni samoumevna in so jezikovne ovire lahko izziv. Tako se je 68-letni Zdravko Kunič odločil za izmenjavo na Hrvaškem. »Za udeležbo v Samoborju sem se odločil, ker je Hrvaška naša soseda in je zaradi jezika vse skupaj lažje razumljivo. Angleščina mi ni tako blizu, zato sem bil vesel, da sem lahko sodeloval v programu, v katerem smo se lahko sporazumevali v podobnem jeziku. Poleg tega sem želel pridobiti nekaj novega znanja, predvsem s področja digitalnih vsebin. Zanimiva in prijetna izkušnja, ki bi jo z veseljem še kdaj ponovil,« poudarja. Miheličeva prikima, da je bila poleg tega, da so spoznavali novo kulturo, največja zmaga ta, da so udeleženci na poti domov na svojih telefonih s pomočjo orodja chatGPT že sami pisali zahvale za to priložnost. Prepričana je, da takšne izmenjave tudi v zrelih letih pomagajo pri utrjevanju strpnosti in pri vseživljenjskem učenju. S pridom pa možnosti izmenjav izkoriščajo tudi njihovi zaposleni in z obiskovanjem podobnih zavodov v tujini domov nosijo nove prijeme, prakse in načine dela ter jih nato delijo s sodelavci.
Tudi v obratni smeri
Izmenjave seveda tečejo tudi v obratni smeri. V zadnjih desetih letih je k nam prišlo več kot 16.500 tujih učencev in dijakov, 18.000 učiteljev in kar 32.000 študentov. »Smo ena od držav, ki ima več prihodov tujih študentov kot odhodov naših v tujino. Zato ker je naša kakovost življenja in kakovost študentskega življenja zelo dobra,« prikima Andreja Flander.
Stroške izmenjav sofinancira Evropska unija, Slovenija je za ta namen upravičena do približno 38 milijonov evrov na leto. Polovica sredstev je namenjenih za študentske izmenjave, najmanj sredstev pa je na voljo za področje splošnega šolskega izobraževanja in izobraževanje odraslih. Alenka Flander pojasni, da se mednarodnega projekta ne dobi kar tako. Na agenciji izbirajo najboljše prijave. »Šola ne more kar priti in reči, da bi šli na Dansko. Prijavnica je zelo obsežna, ravno tako konkurenca. Pri izbiri projektov zasledujemo kakovost, zato je sito, da prideš do izmenjave, precej gosto. Zanimanje presega možnosti, izmenjav bi bilo lahko še več, če bi bilo na voljo tudi več sredstev,« zaključi Alja Zadravec Sojar iz Cmepiusa.
