Na prvi pogled provokativno vprašanje, ali bomo ljudem raje predpisovali več zdravil, kot poskrbeli za čistejši zrak, v sebi skriva več resnice, kot bi morda sklepali sprva. Zakaj? Onesnaženi zrak, zlasti drobni delci PM2,5, namreč ne draži zgolj pljuč, temveč je eden najmočnejših in hkrati najbolj spregledanih sprožilcev srčno-žilnih bolezni, povzema novejša raziskovalna dognanja prof. dr. Zlatko Fras, specialist interne medicine ter kardiologije in vaskularne medicine.
Zdravstvena stroka že dolgo opozarja, da kronična izpostavljenost onesnaženemu zraku povečuje tveganje kroničnih nenalezljivih bolezni, od okužb dihal, astme in KOPB do pljučnega raka. Manj (po)znana pa je bila vse do pred kratkim izjemno tesna povezava med onesnaženostjo zraka in srčno-žilnimi boleznimi. Najnovejše raziskave jo jasno potrjujejo. Kot v eni trditvi povzame sogovornik: po pomenu je onesnaženi zrak kot srčno-žilni dejavnik tveganja primerljiv s povišanim krvnim tlakom.
»Ko govorimo o boleznih srca in ožilja, sicer običajno najprej pomislimo na zvišane vrednosti holesterola LDL, povišan krvni tlak, kajenje, povišano raven krvnega sladkorja na tešče, telesno nedejavnost ter posledično čezmerno telesno težo in zamaščenost. Toda če sledimo znanstvenim dokazom, to danes ni več dovolj. Če želimo dejansko in znatno zmanjšati breme srčno-žilnih bolezni, bomo morali poleg holesterola in krvnega tlaka več pozornosti nameniti tudi čistosti zraka,« opozarja strokovnjak.
Vključitev okoljskega dejavnika sicer ne spreminja temeljev preventive srčno-žilnih bolezni, a življenje v okolju s čistejšim zrakom – manj obremenjenim z delci PM2,5, PM10, ultrafinimi delci, žveplovim dioksidom, črnim ogljikom in drugimi onesnaževali – pomembno dodatno zmanjša pojavnost akutnih dogodkov. To med drugim potrjujejo slovenski podatki: vrhovi onesnaženosti zraka sovpadajo s povečanim številom zapletov oziroma akutnih srčno-žilnih dogodkov, srčnih infarktov in možganskih kapi. »Povečano število primerov opažamo z zamikom dveh do treh dni po vrhovih onesnaženosti zraka,« pojasnjuje Fras.
Povezavo dodatno potrdi drugi primer iz domačega okolja. »V Mariboru so pred nekaj leti opravili analizo, ki daje zelo zgovorne rezultate. Ugotovili so, da se v dneh po obdobjih z visokimi koncentracijami drobnih delcev pojavlja več hujših oziroma bolj zapletenih oblik srčnih infarktov. Takšni poteki bolezni so povezani tudi z večjo umrljivostjo.«
Zaščitna vloga statinov
Ko je telo izpostavljeno vplivom, ki zanj niso optimalni – bodisi drobnim delcem PM2,5, škodljivim kemičnim snovem, mikroorganizmom ali dolgotrajnim fizikalnim obremenitvam, kot je povišan krvni tlak –, se mora organizem na to odzvati. Če tovrstni škodljivi vplivi preidejo v krvni obtok, lahko poškodujejo endotelij, sicer izjemno tanko in občutljivo plast celic, ki obdaja notranjo površino žil in omogoča nemoten pretok krvi. Zaradi stalnega draženja lahko endotelij oslabi in postane tudi bolj prepusten, kar škodljivim snovem in delcem olajša vstop v žilno steno.
Telo se na to odzove s svojim osnovnim obrambnim mehanizmom – vnetjem. Težava je, da se lahko vnetni proces z več hkratnimi škodljivimi vplivi spodbuja oziroma okrepi. Če postane vnetje kronično ali se dodatno pospeši oziroma razvije na mestih, kjer so že od prej prisotne bolezenske spremembe (na primer zaradi ateroskleroze), se tveganje zapletov močno poveča. V takšnih razmerah lahko pride do akutnih, potencialno tudi usodnih dogodkov, kot sta srčni infarkt in možganska kap. Zdravila, kot so statini, lahko ta proces deloma zavrejo: bodisi z zniževanjem holesterola ali z neposrednim protivnetnim delovanjem. Ne odpravljajo sicer vzroka draženja, ampak predvsem blažijo njegove posledice.
Statine sicer poznamo predvsem kot zdravilo za zniževanje »slabega« holesterola (v delcih LDL). Novejše raziskave pa kažejo še, da lahko pri ljudeh, ki živijo v onesnaženem okolju, odigrajo tudi ali predvsem pomembno protivnetno vlogo. Vnetni odzivi v žilni steni se zmanjšajo, s čimer vsaj deloma (u)blažijo škodljive učinke onesnaženega zraka na srčno-žilni sistem. Povedano drugače: pri ljudeh, ki jemljejo statine, so ob izpostavljenosti onesnaženemu zraku vnetni odzivi praviloma manj izraziti. Zanimivo je tudi, da se njihov zaščitni učinek še posebej izrazi v okolju z višjo stopnjo onesnaženja.
Statini seveda niso čudežna rešitev. »Iz tega nikakor ne moremo sklepati, da bomo še naprej onesnaževali zrak, sočasno pa bomo predpisovali zdravila. Delovati moramo obratno – odstraniti je treba vzrok,« poudarja prof. dr. Fras. Statini lahko omilijo del škode, ne morejo pa čistega zraka nadomestiti.
V Sloveniji statine – verjetno tudi zaradi sistematičnega presejanja na srčno-žilne dejavnike tveganja, med katerimi je tudi zvišan holesterol – jemlje več kot 200.000 ljudi. Kljub velikemu napredku v zadnjih dveh desetletjih pa srčno-žilne bolezni še vedno predstavljajo približno 33 odstotkov vseh smrti. »Rezerve za zmanjšanje prezgodnjih smrti je še veliko,« je prepričan Zlatko Fras. »Če bi hkrati dihali še čistejši zrak, bi bil ta delež najverjetneje že danes pod 30 odstotki.«
S tem se vrnemo k izhodiščnemu vprašanju: bomo z javnozdravstvenimi in regulativnimi ukrepi poskrbeli, da bomo v prihodnje dihali čistejši zrak – ali pa bomo posledice onesnaženja še naprej blažili tudi z zdravili.
