Vožnja avtomobila je za večino sodobnih ljudi postala samoumevna, skoraj avtomatizirana dejavnost. Vendar pa za volanom vsak dan poteka nevidna bitka za našo pozornost. Na eni strani so prometni znaki in dogajanje na cesti, ki zahtevajo našo varnostno presojo, na drugi strani pa nas bombardirajo oglasni panoji, zvoki telefona in lastne misli. Zakaj se pogosto zgodi, da »zanimivo« zmaga nad »varnim«? O tem, kako naši možgani obdelujejo informacije v prometnem kaosu in zakaj smo vozniki pogosto pretirano samozavestni, smo se pogovarjali s prof. dr. Markom Poličem, upokojenim psihologom s Filozofske fakultete v Ljubljani.
Vozniki v anketah pogosto priznavajo, da zaradi oglasnih panojev spregledajo prometne znake. Dr. Polič pojasnjuje, da to ni zgolj posledica površnosti, temveč globoko vsajenih bioloških mehanizmov. Naši možgani so namreč evolucijsko naravnani k iskanju novih dražljajev in sprememb v okolju, saj je bilo to nekoč ključno za preživetje. Te spremembe so v prometu lahko ključne – ovira na cesti, prometni znak ali stoječe vozilo – in nujno je, da se nanje ustrezno odzovemo.
Težava nastane, ker oglaševalci to naravno težnjo s pridom izkoriščajo. Reklamni panoji so namreč zasnovani prav z namenom pritegovanja pozornosti; s svojo velikostjo, kontrastom, privlačnostjo in izstopanjem iz okolja neposredno tekmujejo s prometno signalizacijo. Medtem ko so prometni znaki »pomembni«, so oglasi »zanimivi«, možgani pa v delčku sekunde pogosto dajo prednost slednjim. Pozornost je namreč omejena zmogljivost.
Ko možgani »rešujejo« uganko
Posebno tveganje predstavljajo čustveno nabiti ali vizualno kompleksni panoji. Marko Polič poudarja, da ljudje naravno želimo začeto nalogo dokončati. Če je oglas zapleten, možgani potrebujejo določen čas za predelavo in »razvozlanje« sporočila. V tem času nismo pozorni na prometno pomembne dražljaje. Posledica tega kognitivnega zamika je, da bo odzivni čas v kritičnih in nepričakovanih razmerah daljši. V prometni varnosti pogosto slišimo pravilo »dveh sekund«. Čeprav gre predvsem za orientacijsko vrednost pri varnostni razdalji, ki v slabih vremenskih razmerah morda sploh ne zadošča, nam ta časovni okvir pove nekaj o naši ranljivosti. Kaj se zgodi v teh dveh sekundah, če gledamo v plakat? Prof. Polič je jasen: »Kadar gledamo drugam, seveda vozimo na slepo.« Če je cesta ravna in se ne zgodi nič nepričakovanega, bomo morda imeli srečo. Toda možgani v danem trenutku predelujejo le informacije, ki prihajajo prek čutil ali so shranjene v spominu – tistega, na kar nismo pozorni, pogosto sploh ne opazimo.
Mit o varnem telefoniranju
Sodobni voznik se ne bori le z vizualnimi motnjami. V avtomobilu so prisotne slušne motnje (radio, sopotniki) in kognitivne obremenitve, kot so telefonski pogovori, brskanje po menijih in tako dalje. Marko Polič opozarja na tako imenovano informacijsko preobremenitev ali celo obremenitveni stres. Pojasnjuje, da je telefonski pogovor praviloma bolj nevaren od zunanjega oglaševanja, saj zahteva več spoznavnih zmogljivosti. Pogovor je daljši, zahteva premislek, pogosto je čustveno obremenjujoč, prisoten pa je tudi pritisk k takojšnjemu odgovarjanju. Mnogi vozniki zmotno menijo, da je prostoročna uporaba telefona povsem varna. »Nekateri celo menijo, da je prostoročna uporaba telefona varna, kot da gre samo za vprašanje zasedenosti roke in ne za spoznavno obremenitev,« opozarja sogovornik.
Tu pridemo do fenomena »nepozornostne slepote« (inattentional blindness). Raziskave kažejo, da opazovalec, ki je zaposlen z drugo nalogo, spregleda celo zelo očiten dražljaj, v katerega gleda. Voznik lahko torej gleda naravnost na cesto, a zaradi kognitivne zaposlenosti s telefonom dejansko ne »vidi« pešca pred seboj.
Kljub opozorilom večina voznikov še vedno verjame, da lahko »samo na hitro« pogledajo na telefon ali oglas, ne da bi ogrozili varnost. Od kod izvira ta lažni občutek nadzora?
Po besedah Marka Poliča večina voznikov meni, da so nadpovprečno dobri in da jim njihove sposobnosti dopuščajo več, kot jim v resnici. Ker se jim je opravljanje nevozniških dejavnosti, kot je na primer telefoniranje, v preteklosti že večkrat srečno izšlo, s tem vedenjem nadaljujejo, prepričani, da imajo vse pod nadzorom. Vožnja je postala tako samodejna, da nam pušča občutek presežka pozornosti, zato smo prepričani, da večopravilnost ni nevarna.
Vendar je ta varnost iluzorna. Prometni sistem je res zasnovan tako, da so razmere čim bolj predvidljive, a vsak odklon od pričakovanega – bodisi zaradi vremena, vedenja drugih ali naše nepozornosti – drastično poveča možnost za trk.
Kako ohraniti fokus?
Glede na to, da se prometni sistemi in tehnologija v vozilih razvijajo hitreje od človeških možganov, se postavlja vprašanje, kaj lahko stori voznik sam. Recept dr. Poliča je na videz preprost, a v praksi pogosto zanemarjen: na vožnjo moramo priti spočiti, budni, trezni, zdravi in sproščeni.
Pri daljših vožnjah so nujni odmori in sprememba dejavnosti za ohranjanje budnosti. Zanimivo je, da pogovor s sopotnikom, v nasprotju s telefonom, deluje pozitivno. Prispeva k ohranjanju budnosti in ni tako moteč, saj sopotnik vidi prometne razmere in lahko pogovor prilagodi situaciji – ali celo opozori na nevarnost, česar sogovornik na telefonu ne more storiti.
Prav tako se moramo izogibati vožnji, kadar smo pod velikim stresom. Miselna odsotnost zaradi premlevanja družinskih ali službenih težav vodi v spregled kritičnih dražljajev enako kot zunanji motilci.
Informacijski sistemi v vozilih so dvorezen meč – lahko nas razbremenijo ali pa dodatno obremenijo, če niso ustrezno oblikovani. Na koncu pa se moramo zavedati, da je vožnja del vsakdanjega življenja in ga odraža. Prav zato moramo zavestno vložiti napor, da v poplavi »zanimivih« dražljajev, od bleščečih panojev do pametnih telefonov, na prvo mesto vedno znova postavimo tisto pomembno – varno vrnitev domov.
