Jasno, vse skupaj se od športne discipline do športne discipline zelo razlikuje in zagotovo je kar nekaj takšnih, pri katerih leta niso tako zelo pomembna, a formula 1, kraljica motošporta, je dolgo veljala za šport, v katerem so potrebni leta izkušenj, neskončni kilometri testiranj in pogosto tudi nekaj sreče, da voznik sploh pride v položaj, v katerem se lahko bori za naslov prvaka. Šele v zadnjih letih in morda tudi že dveh desetletjih se je vse skupaj začelo spreminjati, a kljub temu še vedno velja, da je povprečna starost svetovnega prvaka formule 1 v vseh 77 sezonah – 31,3 leta.
Poglejmo za primerjavo: povprečna starost zmagovalca teniškega turnirja za grand slam je v odprti eri 24,9 leta, svetovnega prvaka v plavanju na 100 metrov 24 let, svetovnega prvaka v teku na 100 metrov približno 25 let in v maratonu 28,3 leta, celo pri alpskem smučanju v smuku, v katerem se meja v zadnjih letih pomika navzgor, je povprečna starost svetovnega prvaka pod 30 let. Skratka, ko se pojavi nekdo, ki je komaj vstopil v tretje desetletje svojega življenja, je to ekstremna mladost za gromozansko večino športov, še toliko bolj pa torej za formulo 1. V kateri je do naslova svetovnega prvaka letos uspelo priti komaj 20-letnemu mladeniču iz Bologne Kimiju Antonelliju, ki je tako v svoji drugi sezoni med elito postal daleč najmlajši prvak v zgodovini; pred njim najmlajši rekorder Sebastian Vettel je bil ob prvem naslovu leta 2010 od njega starejši več kot tri leta!
To pa še ni vse. Antonelli je ob tem postal prvi svetovni prvak formule 1, rojen v 21. stoletju (25. avgusta 2006), najmlajši voznik v zgodovini z najboljšim startnim položajem (na veliki nagradi Kitajske), najmlajši kadar koli, ki je prevzel vodstvo v skupnem seštevku (na VN Japonske) in najmlajši s tako imenovanim grand slamom (najboljši startni položaj, najhitrejši krog, vodstvo na dirki v vseh krogih in zmaga), ki mu je uspel na VN Monaka.
Sezona, ki je vse postavila na glavo
Vse to in še marsikaj drugega pa se je zgodilo popolnoma nepričakovano. Ko se je sezona začela, namreč domala nihče ni stavil na Antonellija. Lani, v svoji debitantski sezoni, je končal šele na sedmem mestu prvenstva, z devetimi dirkami brez točk in večkrat solznimi očmi. Njegov moštveni kolega v Mercedesu George Russell je zbral več kot dvakrat toliko točk – 319 proti Antonellijevim 150. Toda letos se je nato zgodilo nekaj, česar nihče, niti Toto Wolff, njegov šef pri Mercedesu, ne zna povsem razložiti.
Antonelli je na prvih 19 dirkah zmagal na devetih in skupno stal na šestnajstih stopničkah. Kot omenjeno je prvič vodstvo na prvenstvu prevzel že na tretji dirki sezone, na Japonskem, ki je spadala v niz kar petih zaporednih zmag, s katerimi je postavil temelje naslova. In prav Japonsko tudi sam označuje kot ključen trenutek sezone. »Kitajska je bila začetek vsega, tam sem dosegel prvo zmago, po Suzuki, ko sem prevzel vodstvo v skupnem seštevku, pa … Vselej sem verjel vase, a po tisti zmagi sem začel razmišljati: mogoče je pa res mogoče še kaj več.«
Za Ferrari je bil premlad
Življenjska in dirkaška pot Kimija Antonellija se je sicer začela v Casalecchiu di Reno, predmestju Bologne, kjer ga je dedek Giordano, lastnik mehanične delavnice, že kot majhnega odpeljal na stezo za karting. Oče Marco, nekdanji dirkač in vodja moštva v različnih motošportnih razredih, je sinu omogočil, da je že pri sedmih letih stal ob robu steze velike nagrade Nemčije v Hockenheimu – skrili so ga med kup pnevmatik na vozičku in ga pretihotapili mimo varnostnikov. »Niti ne vem, kako sem se stlačil v tiste gume, ampak bilo je res tesno. Povrhu smo dali še dežnik, da ne bi bilo videti sumljivo.«
Pri enajstih letih, ko je bil izjemno nadarjen voznik kartinga, bi se lahko pridružil Ferrariju, a naposled se to ni zgodilo. »Za Ferrari je bil Kimi še premlad, medtem ko je Mercedes ponudil boljše garancije glede njegove prihodnosti,« je povedal njegov takratni menedžer Giovanni Minardi, s katerim sta danes v sporu. Kakor koli, Mercedes ga je nato vzel v svoj mladinski program leta 2018 in vanj vložil milijone – po Wolffovih besedah gre za »devet let dela, devet let razvoja, več kot deset milijonov, porabljenih za njegovo kariero«. Ki pa so se hitro povrnili, saj je bil njegov vzpon bliskovit. Po dominaciji v formuli 4 leta 2022 in uspehih v regionalnih formulah je Kimi preskočil formulo 3 in odšel naravnost v formulo 2. Ko je Lewis Hamilton leta 2024 objavil, da odhaja k Ferrariju, je tako vprašanje, kdo bo naslednje leto sedel ob Georgeu Russllu, dobilo hiter odgovor: osemnajstletnik, ki je pravkar končal srednjo šolo. Wolff sicer priznava, da je bila odločitev tvegana in da sta jih zaradi tega zapustila dva sponzorja. Danes jima je verjetno žal …
Leto, ko so dvomili, in leto, ko so utihnili
A na začetku ni nič kazalo na tak razplet. Debitantska sezona 2025 je bila boleča. Antonelli je zbral tri stopničke in 150 točk, a tudi devet dirk zapored brez točk, zaradi česar se je ob robu velike nagrade Belgije zlomil: »Pritisk bi me skoraj uničil, ker sem imel občutek, da sem razočaral ogromno ljudi, ki so verjeli vame.« A Mercedes upanja ni izgubil in letos se je vse obrnilo. Antonelli je našel ritem, ključno vlogo pa je odigral tudi Mercedesov inženir Peter Bonnington, znan kot Bono, ki je bil poleg tudi ob šestih naslovih Lewisa Hamiltona. »Brez Bona, brez Tota, brez celotne ekipe Mercedesa in moje družine zagotovo ne bi bil tu, kjer sem,« je po osvojitvi naslova še povedal Kimi Antonelli, ki je ob tem priznal, da mu je bilo težko in je čutil dodaten pritisk, ker so mu mnogi za naslov čestitali že pred dirko v Mehiki, ko ga je dejansko potrdil.
In še nekaj je uspelo Antonelliju. Kljub temu da imajo Ferrari, ki je s 16 konstruktorskimi naslovi svetovnega prvaka daleč najuspešnejša ekipa formule 1, so Italijani na svetovnega prvaka čakali kar 73 let! Zadnji pred Kimijem je bil namreč daljnega leta 1953 Alberto Ascari. Za Mercedes pa je to medtem prvi naslov po Hamiltonovem leta 2020 in prvi, ki ga je ekipa osvojila z voznikom, ki ga je sama vzgojila od kartinga. Wolff pravi, da je zato občutek drugačen: »Prvenstva z Lewisom so bila neverjetna. A to je drugačno. Zame je Kimi namreč še vedno otrok, ki se ni vizualno skoraj nič spremenil. Osvežujoče je.« In morda najpomembnejše: Antonelli je po Wolffovih besedah dokazal, da se da zmagovati tudi drugače. »Model dirkača, ki zmaguje za vsako ceno, sebičnega, oportunističnega, brezobzirnega – ta model je umrl,« je dejal Wolff. »Imamo novega prvaka, ki predstavlja vrednote, kot so ponižnost, integriteta, zvestoba, spoštovanje, da si to, kar si. Moral bi biti vzornik marsikomu.« In zagotovo tudi je.
