Peter Vilfan je eden najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov. Kot igralec drugoligaškega mariborskega kluba je prišel v jugoslovansko reprezentanco, kar je uspelo le še Ivu Daneuu. Ob Daneuu in Aljoši Žorgi je edini Slovenec, ki je osvojil naslov svetovnih prvakov, in to že kot dvajsetletnik v Manili leta 1978, ko mu je zaradi odlične igre v ključnih trenutkih pripadla čast, da je s pokalom v rokah prvi stopil iz letala v Beogradu.
Mojster zabijanja
»Na svetovnem prvenstvu sem bil najmlajši v reprezentanci, a sem imel četrto največjo minutažo in bil četrti strelec. Ko imaš ob sebi takšne mojstre, sploh ne moreš igrati slabo. Tudi če narediš napako, jo oni skrijejo. Mene so takrat Kičanović, Slavnić in drugi lepo sprejeli,« se je v intervjuju za ta časnik spominjal Vilfan, za katerega je Dragan Kičanović celo izjavil, da je najbolj nadarjen košarkar v tedanji reprezentanci. Vseeno ni nikoli resneje razmišljal o igranju v NBA.
»To so bili drugi časi. Deset let sem z reprezentanco nastopal na turnejah po ZDA, kjer smo igrali proti najboljšim z Jordanom in Barkleyjem na čelu. Američanom sem padel v oči, ker pri mojih 190 centimetrih praktično ni bilo belca, ki bi igral podobno in zabijal na vse mogoče načine, kot sem jaz. Bili so navdušeni, a takrat nisi mogel v NBA, če nisi šel skozi njihovo košarkarsko šolo, ki ni bila tako dobra kot jugoslovanska, le precej večji nabor so imeli. Dobil sem ponudbo washingtonske univerze, kjer so mi ponudili celo tri povratne vozovnice za obisk univerze, čeprav je bilo strogo prepovedano karkoli plačati igralcem univerz. A sem ponudbo zavrnil, saj sem takrat že podpisal za Jugoplastiko, ki je igrala v ligi prvakov, in me nič drugega ni zanimalo,« pripoveduje Vilfan, ki je svoje življenje s pomočjo pisatelja Tadeja Goloba opisal v eni prvih športnih avtobiografij pri nas.
V knjigi opiše tudi prav nič lahko otroštvo, saj sta se z mamo težko prebijala skozi življenje. »Pri mojih šestih letih je oče odšel in si ustvaril svojo družino, potem me pa sploh ni več obiskal. V osnovni šoli sem imel čez vse šolanje le dvoje hlač, ki so mi bile zaradi rasti vedno prekratke. Na športnem dnevu na Pohorju sem lahko le gledal druge, saj nisem imel smučarske opreme. To ti ostane v spominu, zato sem se na igrišču kregal s sodniki, saj sem vselej imel občutek, da se mi godi krivica, tudi če se mi ni. Vse življenje sem se moral boriti,« je bil v pogovorih z novinarji vselej odkrit 68-letnik, ki zdaj živi v Ljubljani.
Ljubljenec navijačev
Pero, kot so ga klicali navijači, je v karieri igral za Olimpijo, Jugoplastiko in Partizana, povsod pa postal ljubljenec navijačev s svojimi atraktivnimi potezami in rekordi. Njegovih 1008 doseženih košev v sezoni ostaja še vedno rekord beograjskega kluba. Znan je bil tudi po čustvenih reakcijah, med drugim je nekemu sodniku ob sporni odločitvi pokazal golo rit. »Ja, marsikaj je bilo. A ni mi žal, taka je bila moja kariera, moje življenje, moj slog igranja, tak sem pač bil. Če bi s to glavo takrat razmišljal kot sedaj, bi bilo seveda marsikaj drugače.«
Za jugoslovansko reprezentanco je zbral 121 nastopov in na svetovnih prvenstvih poleg zlata osvojil še bron leta 1982, na evropskih pa srebro in bron. Bil je prvi kapetan slovenske košarkarske reprezentance, sprejet pa je bil tudi v hram slovenskih športnih junakov.
Ljubezen do košarke še vedno izkazuje z odličnim komentiranjem košarkarskih tekem, tudi med evropskim prvenstvom leta 2017 v Turčiji, kjer je Slovenija osvojila zlato medaljo. Je velik navijač Luke Dončića in naše reprezentance, zaradi odkritosti in kritičnosti do selektorja pa manj priljubljen v vodstvu košarkarske zveze. Pred več kot 30 leti je ustanovil košarkarsko šolo, skozi katero je šlo že več kot 9000 mladih. Kot poslanec je prispeval k novelam zakona o dodatku k pokojninam za športnike in zakona o državljanstvu, ki je omogočil hitrejšo podelitev državljanstva Anthonyju Randolphu. Raje kot o sedmih letih in pol, ki jih je preživel kot poslanec, govori o svoji družini. Z ženo Valerijo se bližata 50-letnici poroke, izvrstna košarkarja sta bila tudi njegova hčerka Anja in zet Vlatko Ilievski, veliko časa pa Pero zdaj rad namenja vnukoma.
