Ko izgine človek z demenco, se za vse, ki sodelujejo v iskalni akciji, začne tekma s časom. Vprašanj je veliko, odgovorov pa malo ali skoraj nič: morda je odtaval le nekaj sto metrov od doma, morda je zavil na gozdno pot, po kateri še nikoli ni hodil, in zdaj ne ve več, kako nazaj. Svojci pri tem pogosto izhajajo iz njegovih znanih navad in policistom ob prijavi povedo, da je bil vedno v natikačih, da se ni nikoli oddaljil od hiše ali da določenega kraja zagotovo ne bi izbral.
A človek z demenco se lahko znajde povsem drugje. »Zdi se, kot da te osebe nenadoma dobijo sposobnost premagovati ovire, razdalje in tudi precej zahtevne terene,« pravi Zvonko Majcen, vodja ljubljanske področne enote za iskanje pogrešanih oseb v okviru Enote reševalnih psov Slovenije, ki se pri iskanju pogrešanih z demenco s takšnimi zagatami srečuje iz prve roke.
Kako nepredvidljivo je lahko tavanje, dobro vedo tudi v združenju Spominčica – Alzheimer Slovenija. Štefanija L. Zlobec, predsednica združenja, govori o primerih, ko so ljudje izgubili orientacijo in se znašli daleč od doma. »Tavajo in iščejo, vedno bolj jih je strah, čez cesto gredo, ne upoštevajo semaforja in prometa. Imamo primere, ko so se usedli na vlak in so jih našli v Rimu.« Opiše tudi primer Ljubljančana, ki se je odpeljal z avtom, poklical sina in ga prosil, naj pride ponj. Ko ga je sin vprašal, kje je, mu je odgovoril, da vidi sonce. »No, veste, kje so ga našli? Na budimpeški obvoznici,« pripoveduje Štefanija L. Zlobec.
Prav takšni primeri pokažejo, zakaj pri iskanju človeka z demenco ne gre računati na običajno logiko in zakaj je pomembna vsaka minuta.
Ne čakajte 24 ur
Če je bil človek še pred nekaj minutami na vrtu, zdaj pa ga ni več, je smiselno najprej hitro preveriti neposredno okolico, vendar nikakor ne čakati, da minejo ure ali dnevi. »Ni roka za prijavo pogrešane osebe – ne 24 in ne 48 ur,« poudarja Damjan Miklič z uprave kriminalistične policije, ki se že vrsto let trudi razbiti med ljudmi močno ukoreninjen mit o tem, koliko časa naj bi bila oseba pogrešana, preden policija stopi v akcijo.
Ob prijavi je pomembno povedati, da gre za človeka z demenco, in policiji posredovati vse informacije, ki bi lahko pomagale pri iskanju. Če ima človek telefon, uro ali drugo napravo, ki omogoča določanje lokacije, je lahko zelo koristna tudi ta možnost. V enem od primerov je policija pogrešanega z demenco našla prav s funkcijo »poišči moj telefon«.
Policisti najprej zberejo čim več informacij, običajno po klicu sledi osebni pogovor s svojci. Preverijo zadnjo znano lokacijo, razpoložljive posnetke kamer, po potrebi uporabo telefona in druge podatke ter pripravijo načrt iskanja. Ker je vsako izginotje drugačno, se glede na informacije sproti prilagaja tudi strategija.
Pogrešanega pogosto najdejo svojci ali policisti, če je treba iskanje razširiti, pa se jim pridružijo tudi gasilci, vodniki reševalnih psov, lovci, društva in druge ekipe. Med njimi imajo pomembno vlogo reševalni psi, ki se z iskanjem ljudi z demenco srečujejo precej pogosto.
Iščejo vedno več dementnih
V Sloveniji vsako leto prijavijo približno 800 pogrešanih oseb. Največ je odraslih, ki se izgubijo v gorah ali na zahtevnih terenih, medtem ko je vse večji delež tudi starejših z demenco ali drugimi boleznimi, še poudari Miklič.
Kako pomemben del dela reševalnih psov je iskanje ljudi z demenco, kažejo podatki, ki jih je na Festivalu za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani pred časom predstavil Zvonko Majcen. Lani so enote reševalnih psov sodelovale v 65 iskalnih akcijah: v 29 primerih iskali osebo z demenco – kar je skoraj 45 odstotkov vseh njihovih iskalnih akcij –, od 29 pogrešanih so jih 26 našli živih.
Pomembno si je zapomniti, da pri iskanju ljudi z demenco niso pomembne le informacije o tem, kje je bil človek nazadnje viden. Vodnikom lahko pomagajo tudi podatki, ki segajo desetletja nazaj: kje je živel, delal, kam je hodil, kje je morda v času odraščanja imel njivo ali posestvo, kdo so bili njegovi mladostni prijatelji in simpatije. Pri iskanju namreč pogosto ni najpomembnejše vprašanje, kam bi človek šel danes, ampak kam bi lahko odšel človek, kakršen je bil nekoč. Zato med iskanjem nikoli »na pamet« ne izključujejo niti območij, ki se morda svojcem zdijo preveč oddaljena ali zahtevna – in to je ena največjih prednosti reševalnih psov, da s svojim izjemnim vohom v okolju zaznajo nekaj, česar človek ne more, in tako bistveno skrajšajo čas iskanja.
Na delu je pasji nos
»Pasji smrček je nenadomestljiv organ. Ni stroja, ki bi lahko nadomestil pasji nos,« pravi Majcen. Psi namreč vohajo približno 20- do 30-tisočkrat bolje od človeka. »Mi zaznamo vonj, pes pa lahko iz njega izloči posamezne molekule, iz katerih je sestavljen.«
A za uspešno iskalno akcijo ni dovolj, da pes zazna vonj, ampak je ključno sodelovanje med njim in vodnikom. Na to, kako vonj doseže psa, vplivajo različne okoliščine: lahko se vonj zadržuje v kotanjah, pod praprotjo ali v drugih zavetnih delih terena, veter pa ga lahko tudi odnese v povsem drugo smer. Vodnik zato ves čas spremlja teren in vremenske razmere ter temu prilagaja gibanje psa. Včasih ga mora usmeriti tudi na območja, kjer je manj verjetno, da bi vonj sam dosegel njegov smrček.
Kako je takšno iskanje videti v praksi, so lahko obiskovalci videli na Festivalu za tretje življenjsko obdobje. Psička Gali in pes Loki sta v prikazu dela reševalnih psov dobila nalogo poiskati »pogrešanega«, nalogo, ki je zanju igra, pa sta opravila z odliko.
Gali in Loki iščeta po tako imenovanem prostem vonju. Ne iščeta točno določenega človeka na podlagi njegovega osebnega vonja, kot pri tehniki, znani pod imenom mantrailing, temveč vonj katerega koli živega človeka na območju, in ko ga najdeta, ga nakažeta z laježem.
Pri tovrstnem iskanju je pomemben tudi položaj človeka. »Če človek kleči, leži, čepi, ga pes oblaja. Če se oseba premika in hodi, pa ne. Pes je navajen, da takega človeka ne bo iskal,« pojasnjuje Majcen. To pa je lahko za iskanje pogrešanega z demenco pomembna okoliščina, saj se lahko zgodi, da človek še vedno hodi. Zato mora vodnik psa ves čas opazovati in preverjati tudi situacije, ko njegovo vedenje kaže, da je nekaj zaznal, čeprav pogrešanega ne nakaže na običajen način. »Če pes nekaj zazna – tudi če ne bo nakazal osebe, ker ta ne sedi –, gremo pogledat, kaj je to, kar je zaznal,« pojasni Majcen.
Igra, ki rešuje življenja
Obiskovalci so lahko na predstavitvi videli tudi, kako pes sploh ve, da je prišel čas za delo. Reševalna oprema, čelada in rumena obleka so del prepoznavnega rituala, pomemben pa je tudi način, kako vodnik psa pripravi na iskanje. Ko odpre ovratnico, pes ve, da se začenja naloga, ki pa jo dojema kot igro.
»Naši psi z zelo velikim veseljem delajo – to je za pse v bistvu zabava. Zdaj se bo zabavala, ko bo iskala, in potem bo dobila nagrado in to je tisto največje veselje, ki ga ob tem doživi pes. Mi smo pa veseli, da pogrešanega najdemo,« pove Majcen.
Za nekaj minutami iskanja, ki so jih obiskovalci videli na predstavitvi, so leta treninga. Barbara Hribar Lee je v enoti štiri leta in pol, s svojim psom pa je začela delati, ko je bil star približno pol leta. Pri iskanju pogrešanih sodeluje slabega pol leta.
Kako dolgo lahko pes vztraja pri iskanju? »Na terenu smo bili s psi tudi že več kot pet ur, vendar pes ni ves čas v najvišji pripravljenosti,« pojasnjuje vodnica. Večino časa mirno hodi ob vodniku in preiskuje teren, šele ko zazna vonj, pospeši. »Po približno treh urah ga je idealno nekoliko umiriti, vendar je vse odvisno od okoliščin in od tega, koga iščemo.«
Tempo zato narekuje tudi nujnost akcije, sploh kadar iščejo otroka ali človeka z demenco. Tudi ko pes omaga, iskanja ni treba nujno končati. »Pri psu presodimo vodniki: ko vidimo, da ne more več, ni treba, da odnehamo. To ne pomeni nujno, da čisto preneha z delom; lahko se vrnemo v bazo, da si pes odpočije in gre čez nekaj časa znova na teren na drugo etapo,« pojasnjuje Barbara Hribar Lee. »Delamo toliko, da je tudi za nas še varno in da še lahko delamo.«
Varnost je zato pomembna tako za psa kot za njegovega vodnika. Na teren se praviloma odpravijo v skupini, običajno dva do štirje vodniki s psi, »odvisno od velikosti območja«. Če se komu kaj zgodi, mora biti ob njem nekdo, ki lahko pomaga.
