V predvolilnem času, ko se vrstijo obljube, napovedi in slavnostna odprtja novih pridobitev, volivci morda nekoliko pozorneje spremljajo tudi dogajanje v svojem neposrednem okolju. veliki projekti – slovesnih otvoritev vsaj v Ljubljani v zadnjih predvolilnih tednih ne (z)manjka – so namreč hvaležna priložnost za rezanje trakov, fotografiranje in predstavitev dosežkov, precej manj v ospredju pa je vprašanje, kako lokalne oblasti skrbijo za že obstoječo infrastrukturo.
Ostanimo v Ljubljani, kjer je v zadnjih letih nastalo oziroma se napoveduje več odmevnih in finančno zahtevnih projektov. Če odmislimo prometni kaos, ki otežuje vožnjo po mestu in vsakodnevno pot od točke A do točke B, je ena od tem, na katero opozarjajo Ljubljančani, tudi stanje cestnega omrežja in druge infrastrukture, ki jo prebivalci uporabljajo vsak dan. Nad luknjastimi vozišči po različnih delih mesta se pritožujejo tako kolesarji kot vozniki avtomobilov, nič bolj spodbudna pa ni podoba nekaterih mostov in zanemarjenih javnih površin.
Na to nas je opozoril tudi dolgoletni prebivalec območja Prul, ki pravi, da je tamkajšnji most zanemarjen, poln lukenj in na posameznih mestih že nevaren za pešce.
Na eni strani torej spremljamo odpiranje novih, večmilijonskih pridobitev, na drugi pa ostaja vtis, da se na nekatere starejše dele mestne infrastrukture pozablja.
Novi mostovi, bazeni in športni centri za milijone
Med odmevnejšimi naložbami ljubljanske občine je še sveže odprtje doživljajskega mostu Muste, ki povezuje Fužine in Štepanjsko naselje. Skupaj z ureditvijo trgov, paviljona in okoliških površin je projekt stal približno 5,3 milijona evrov. Mnenja o tem, ali je nov most odveč in ali je most za 5,3 milijona evrov res eden od nujnih projektov, ki bo obogatil življenja Ljubljančanov, se krešejo že od začetka njegove gradnje.
Med večjimi investicijami, ob katerih se odpirajo vprašanja o njihovi ceni in koristih za prebivalce, je tudi športni center Ilirija. Kljub enormni vrednosti projekta, ki je presegla 62 milijona evrov (pri čemer je treba upoštevati še stroške opreme in drugih povezanih ureditev), so dolgoletno težavo z rednim poplavljanjem tamkajšnjega podvoza na Celovški cesti reševala počasi in z zelo poenostavljeno: z merilniki višine vode in semaforjem, ki voznikom pomaga pri odločitvi, ali je vožnja skozi podvoz še varna. Skratka, Ljubljančani so dobili ukrepe za spremljanje in opozarjanje, ne pa rešitve, ki bi preprečila poplavljanje.
Na Viču je medtem v gradnji nov Center plezalnih športov. V Športnem parku Svoboda naj bi nastalo 5500 kvadratnih metrov notranjih in zunanjih plezalnih površin, objekt pa naj bi bil po načrtih končan leta 2027. Za gradbeno-obrtniška dela in zunanjo ureditev je bila sklenjena pogodba v vrednosti skoraj 18 milijonov evrov brez DDV. Kot so opozarjali bližnji stanovalci, jim plezalni center jemlje malo zeleno oazo, hkrati pa se zaradi že trenutne obremenjenosti območja s prometom, sprašujejo, kaj bo s tega vidika prinesel center.
Nobenega dvoma ni, da mesto potrebuje športno infrastrukturo in da bodo nove pridobitve marsikomu prišle prav. Toda ob novih napovedih se je težko izogniti vprašanju, kaj se dogaja s starejšimi projekti, ki so bili prav tako predstavljeni kot velike razvojne zgodbe. Najbolj očiten primer so Stožice. Športni del kompleksa sicer deluje, nedokončani trgovski del pa že leta žalostno sameva in propada. Zdaj župan Zoran Janković napoveduje, da bi se gradnja lahko nadaljevala prihodnje leto, odprtje pa pričakuje leta 2028. A Ljubljančani so podobnih napovedi v preteklosti slišali že precej.
Ob napovedih novih investicij se znova odpirajo tudi vprašanja o projektih, ki bi morali biti po prvotnih načrtih že zdavnaj končani.
Prulski most: luknje, ki jih nihče ne opazi ob rezanju trakov
Toda za občutek, kako mesto skrbi za svojo infrastrukturo, ni treba iskati velikih in nedokončanih projektov. Dovolj je, da se sprehodimo po nekaterih ulicah ali čez mostove, ki jih meščani uporabljajo vsak dan.
Eden takšnih primerov je Prulski most, ki preko Ljubljanice povezuje Prule s Trnovskim pristanom. Kot opozarja dolgoletni prebivalec tega območja, je zelo prometen most precej zanemarjen, na pohodnih površinah so luknje, stanje pa je na posameznih mestih že takšno, da mora biti pešec previden, če se želi izogniti zvinu gležnja. Najbolj problematično je tam, kjer se vsakodnevno prepletajo pešci, kolesarji in otroški vozički. Most je bil zgrajen leta 1993, torej pred ero Zorana Jankovića, a poškodbe niso nastale čez noč, zato se postavlja vprašanje, zakaj jih v vsem tem času nihče ne sanira. Na mostu ne dela niti razsvetljava.
Podobno je na nekaterih drugih mostovih, kjer manjkajoče ploščice nadomeščajo betonske zaplate, poškodovane površine pa so pogosto popravljene zgolj začasno. In ne gre le za mostove. Po Ljubljani je mogoče najti precej cest z luknjami, poškodovanih pločnikov in zanemarjenih javnih površin. Tudi tam, kjer se kaj popravi, je rezultat nemalokrat zgolj začasna in estetsko precej klavrna rešitev.
»Večkrat slišim, da se v Ljubljani skrbi samo za center. Prule so del centra, pa pridite pogledati ne le most, ampak tudi razdrapane ceste, po katerih je zelo težko peljati. Ne trdim, da Ljubljana ne potrebuje novih mostov, bazenov, športnih objektov in drugih pridobitev. Seveda jih. Toda ob večmilijonskih investicijah bi pričakovala, da bo mestna oblast enako resno jemala tudi tisto, kar že imamo. In da bo ob vsaki novi investiciji že vnaprej razmišljala o načrtu in stroških vzdrževanja čez pet, deset ali dvajset let. Če je že ta nesrečni Prulski most tako težko vzdrževati, me zanima, kako bo čez nekaj let izgledal novi most Muste ...« še dodaja.
