V praksi je najbolje, če je človek edini lastnik določenega premoženja. Tako razpolaganje kot tudi upravljanje s takim premoženjem je dejansko najbolj enostavno, saj zanju ne potrebuje soglasja preostalih (so)lastnikov.
Precej drugače je z nepremičnino, ki ima bodisi status solastnine bodisi status skupne lastnine. Medtem ko je solastnik nepremičnine v solastnini delno omejen tako pri razpolaganju z njo (lahko jo denimo proda le pod pogojem, če jo najprej ponudi v odkup drugemu solastniku) kot tudi pri njenem upravljanju – za kakršno koli upravljanje, tudi za tisto najnujnejše, bo namreč potreboval določeno kvoto soglasij drugih solastnikov – pa je medsebojna odvisnost skupnih lastnikov še precej bolj poudarjena pri skupni lastnini.
Pri tej slednji obliki lastnine je namreč razpolaganje ali upravljanje z njo tako rekoč onemogočeno, če ni podanega soglasja vseh skupnih lastnikov.
Pri solastnini velja, da ima več oseb solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (solastniki), če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni delež). Če pa solastniški deleži niso določeni, se domneva, da so enaki. Solastnik ima sicer pravico imeti nepremičnino v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov.
Čeprav je taka ureditev pravična, pa je dejansko precej nepraktična. V primeru stanovanjske hiše, ki je denimo v solastnini štirih oseb, pri čemer so njihovi solastniški deleži enaki, to namreč pomeni, da ima vsaka izmed teh štirih oseb pravico uporabljati četrtinski del vsakega dela stanovanjske hiše. Vsak ima torej pravico četrtinsko uporabljati dnevno sobo, kuhinjo, kopalnico … Čeprav v praksi redko pride do sporov glede »enakopravne« uporabe delov stanovanjske hiše s strani več solastnikov, pa taki spori vendarle niso povsem izključeni.
Solastniki imajo pravico skupno upravljati stvar v solastnini, pri čemer velja, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari potrebno soglasje solastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev. Za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari, pa je potrebno soglasje vseh solastnikov.
Še bolj omejujoča je skupna lastnina. Ta, kot omenjeno že zgoraj, predstavlja precej bolj intenzivno povezanost lastnikov na skupni stvari, kot to velja za solastnino. Poleg tega je pravna narava skupne lastnine drugačna od pravne narave solastnine. Medtem ko so solastniški deleži pri solastnini že vnaprej določeni, pa gre pri skupni lastnini za to, da ima več oseb skupno lastnino na nerazdeljeni stvari, ko njihovi deleži niso vnaprej določeni.
Skupni lastniki skupno uporabljajo stvar in z njo skupno razpolagajo ter solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi z njo. Če eden od njih s skupno stvarjo samostojno razpolaga, se šteje, da tretji glede tega ni v dobri veri samo, če je vedel, da je stvar v skupni lastnini in da se razpolaga brez soglasja skupnega lastnika.
Tipični primeri skupne lastnine so denimo skupno premoženje zakoncev (skupno stanovanje), dediščinska skupnost in mejna ograja.
