Svet je postal na videz majhen in preprost za raziskovanje, saj nas le nekaj ur leta loči od najbolj odročnih kotičkov planeta, rajskih plaž ali tropskih gozdov. S tem hitrim tempom globalne mobilnosti pa se ne premikamo le ljudje, temveč tudi različni povzročitelji nalezljivih bolezni, ki ne poznajo državnih meja ali carinskih nadzorov. Vedno pogosteje se namreč dogaja, da popotniki s svojih potovanj ne prinesejo le čudovitih fotografij in spominkov, ampak tudi nevarne bolezni.
Marsikdo verjame, da sta udobje in varnost na luksuznih križarjenjih zagotovljena, a zaprta okolja velikih potniških ladij lahko hitro postanejo žarišča resnih zdravstvenih kriz. To potrjuje nedavni izbruh hantavirusa na ladji Hondius, ki je izplula iz argentinske Ushuaie in po številnih zdravstvenih alarmih končala pot s karanteno in razkuževanjem v Rotterdamu. Ta izbruh redkega virusa je terjal tri življenja, oblasti v številnih državah pa so morale potnike in njihove stike postaviti pod strog nadzor.
Čeprav Svetovna zdravstvena organizacija miri, da je splošno tveganje za javno zdravje nizko, dolga inkubacijska doba tega virusa pušča odprta vrata za nove primere. Poleg takšnih eksotičnih groženj so križarke izjemno podvržene tudi hitremu širjenju norovirusov, ki zaradi tesnih stikov in skupnih površin redno povzročajo množične izbruhe z neprijetnimi simptomi, kot sta huda driska in bruhanje. Podobno skrb vzbujajoči so podatki o uvoženih tropskih boleznih na kopnem, saj je bil v zadnjem času zabeležen opazen porast primerov malarije, povezanih s potovanji na priljubljeni Zanzibar. Januarja je bila v Sloveniji potrjena prva smrt zaradi malarije, več bolnikov pa je zaradi težkega poteka bolezni potrebovalo intenzivno terapijo. To jasno kaže, da nepremišljeno potovanje v tropske kraje brez ustrezne zaščite prinaša tveganja z resnimi posledicami.
Lažni občutek obvladljivosti
O tem, kako hitro lahko popotnik podleže iluziji neranljivosti, pričata izkušnji znanih slovenskih obrazov, ki sta se na svojih poteh soočila z realnostjo zdravstvenih tveganj. Televizijski voditelj Lado Bizovičar je v televizijski oddaji odkrito priznal, da je malarijo prebolel že štiri- ali petkrat, ter se označil za tipičen primer človeka, ki ima iz te bolezni črni pas, kar pa hkrati postavlja pod vprašaj njegovo zdravo pamet. Okužil se je predvsem v azijskih državah in Afriki, razlog pa je bil vedno enak: podcenjevanje nevarnosti in prepričanje, da je pametnejši od nasvetov potovalne ambulante. Priznal je, da je enkrat antimalarike preprosto pozabil doma, spet drugič je menil, da mu bolezen ne more nič, ker jo je že prebolel, kar so klasični izgovori neprevidnih turistov. Danes splošno slabost, bolečine v sklepih, oteženo dihanje in vročino prepozna takoj, tveganja ne podcenjuje več in brez antimalarične zaščite ne potuje več.
Znana popotnica in televizijska voditeljica Mojca Mavec nam je povedala, da pred odhodom na potovanje vedno podrobno preveri strokovna priporočila, saj se tveganja med velemesti, višje ležečimi območji in odročnimi kraji močno razlikujejo. Priporočena cepljenja in zaščito pred malarijo jemlje skrajno resno, čeprav opozarja, da največ težav ne povzročajo eksotične bolezni, temveč vsakdanje nevšečnosti, kot so dehidracija, prebavne motnje, sončne opekline in utrujenost, ki jih radi spregledamo, ker se nam ne zdijo dovolj dramatične.
Zdi se ji, da so družbena omrežja ustvarila lažni občutek, da je svet popolnoma obvladljiv in opozorila pretirana, saj ljudje vidijo le privlačne podobe oddaljenih krajev, spregledajo pa realnost logistike in zdravstvenih tveganj. Kot duhovito opaža, se Slovenci tradicionalno najbolj bojimo kač in prepiha, zaradi česar v avtobusih nenehno zapiramo okna in ugašamo klimo, medtem ko resnejše nevarnosti vzamemo precej bolj mimogrede. Njena glavna lekcija s številnih poti ostaja pomen hidracije in skromnosti, saj eksotična destinacija ne pomeni, da postanemo neuničljivi.
Trend opuščanja cepljenj
Strokovnjaki Nacionalnega inštituta za javno zdravje z zaskrbljenostjo ugotavljajo, da se v potovalnih ambulantah pojavlja trend opuščanja priporočenih cepljenj pred potovanji, kot sta zaščita pred hepatitisom A in B ter trebušnim tifusom, pa tudi kemoprofilakse oziroma jemanja tablet proti malariji. Najpogostejši razlogi za to so finančni stroški, spletne dezinformacije ter nevarno prepričanje posameznikov, da se njim slabe stvari preprosto ne morejo zgoditi. Da bi bila zaščita zares učinkovita, je treba ambulanto za potovalno medicino obiskati pravočasno, najbolje šest do osem tednov oziroma najmanj en mesec pred odhodom, v skrajnem primeru pa vsaj štirinajst dni prej. Svetovanje v ambulantah NIJZ je prilagojeno posamezniku, saj zdravnik oceni tveganje na podlagi destinacije, trajanja potovanja, načrtovanih aktivnosti pa tudi potnikovega trenutnega zdravstvenega stanja, starosti in kroničnih obolenj. Pred potovanjem je nujno preveriti tudi lasten cepilni status iz otroštva, pri čemer je zaradi globalnega porasta ošpic zaščita pred to boleznijo izjemno pomembna, prav tako je smiselno osvežiti zaščito pred tetanusom, če je od zadnjega odmerka minilo več kot deset let. Za dolgotrajno in vseživljenjsko zaščito pred hepatitisom A, ki je ena najpogostejših potovalnih okužb, sta potrebna dva odmerka cepiva.
Razumeti je treba tudi ključno razliko med obveznimi in priporočenimi cepljenji. Obvezna cepljenja so tista, ki jih država vstopa zakonsko predpiše in brez katerih potniku na meji neusmiljeno zavrnejo vstop, dokazilo pa se vpiše v mednarodno rumeno knjižico. Tak primer je cepljenje proti rumeni mrzlici, potencialno smrtni virusni bolezni, ki jo prenašajo komarji; cepivo je enkratno in zagotavlja vseživljenjsko zaščito, certifikat pa začne veljati deset dni po prejemu. Nasprotno pa proti malariji cepljenja sploh ni, temveč se zaščita izvaja z zdravili. Čeprav je po slovenski zakonodaji zaščita pred malarijo obvezna za vse potnike, ki odhajajo na rizična območja, v praksi nihče ne more nadzorovati, ali je potnik zdravila dejansko kupil in ali jih redno jemlje. To velja tudi za potovanja na priljubljeni Zanzibar, ki uradno ostaja območje z visokim tveganjem za malarijo in od koder so že zabeleženi uvoženi primeri. Med novejšimi preventivnimi možnostmi so tudi cepiva proti dengi, ki se v Sloveniji priporočajo predvsem za daljša potovanja na rizična območja in tistim, ki so dengo že preboleli, ker pa cepiva trenutno pri nas ni na voljo, se morajo potniki cepiti v tujini. Med najbolj tveganimi območji za uvoz bolezni sicer še vedno prednjačijo podsaharska Afrika ter določeni otoki v Indijskem oceanu, kot so Maldivi in Mavricius.
Zlata pravila higiene
Preventiva pred nalezljivimi boleznimi pa se ne konča v ambulanti, ampak se nadaljuje z vsakodnevnimi higienskimi ukrepi na sami poti, zlasti ko gre za preprečevanje okužb s hrano in vodo, s katerima se prenašajo norovirusi in drugi črevesni povzročitelji. Najenostavnejši, a hkrati najpogosteje spregledan ukrep je temeljito umivanje rok s toplo vodo in milom pred vsako jedjo ter po uporabi sanitarij. Kjer čiste vode ni, si moramo pomagati z alkoholnimi ali higienskimi robčki ter ustreznimi razkužili. Pri prehrani se je treba strogo držati legendarnega reka, ki veleva, da hrano skuhamo, spečemo, olupimo ali pa je preprosto ne jemo. Pijemo lahko izključno originalno zaprto ustekleničeno vodo in pijače, pijačam pa nikoli ne dodajamo ledu, saj je ta pogosto iz oporečne vode iz vodovoda. Enako pravilo velja za umivanje zob, za kar v komunalno neurejenih okoljih prav tako uporabljamo ustekleničeno ali predhodno prekuhano vodo.
Poleg mikroskopskih sovražnikov pa popotnike pogosto ogrožajo ekstremne podnebne razmere, kot so huda vročina, visoka vlažnost ali mraz, na katere njihova telesa niso navajena in lahko povzročijo resna obolenja ali celo smrt. Medtem ko poležavanje ob hotelskem bazenu ne predstavlja večjega tveganja, pa lahko naporne fizične aktivnosti, kot so dolgi pohodi ali kolesarjenje v tropskih krajih, hitro zlomijo tudi mlade in zdrave ljudi, če nimajo ustrezne kondicije in niso aklimatizirani. Ko temperature zraka presežejo petintrideset stopinj Celzija ob visoki vlažnosti, naravni mehanizmi hlajenja telesa prek sevanja in izhlapevanja znoja preprosto prenehajo učinkovito delovati. Regulacija temperature močno obremeni srčno-žilni sistem, zato kronične bolezni, kot so težave s srcem, sladkorna bolezen ali ledvična obolenja, drastično znižujejo toleranco za vročino. Glavni dejavnik tveganja med varnim gibanjem in kolapsom je dehidracija, saj se s potenjem lahko izloči liter ali več tekočine na uro, z njo pa telo pospešeno izgublja ključne soli, predvsem natrij in klorid.
Najhujše in življenjsko ogrožajoče stanje pa je toplotni udar, ko telo popolnoma izgubi sposobnost regulacije temperature, ki lahko v le nekaj minutah poskoči nad enainštirideset stopinj Celzija. Mehanizem potenja odpove, simptomi pa hitro napredujejo od zmedenosti in izgube koordinacije do delirija in krčev. Da bi se tem grozljivim scenarijem izognili, se lahko že doma pripravimo z zmerno vadbo eno uro na dan v vročem okolju skozi obdobje desetih dni, med samim potovanjem pa aktivnosti načrtujemo v hladnejših delih dneva, nosimo ohlapna in svetla oblačila, uporabljamo zaščitne kreme z visokim faktorjem ter barvo in količino urina vestno spremljamo kot glavni kazalnik zadostne hidracije.
