V Gorici pri Slivnici, eni od krajevnih skupnosti v občini Šentjur, leži Slivniško jezero, domačini ga imenujejo kar kozjansko morje. Obsega 84 hektarjev, v dolžino meri pet, široko je pol kilometra, nastalo pa je pred natanko pol stoletja, z zajezitvijo Drobinskega potoka in potoka Ločnica. Vzhodni del Slivniškega jezera, vključno z izlivnim delom Drobinskega potoka in Ločnice, je opredeljen kot drstišče rib. Neformalno je razglašen za ihtiološki in ornitološki rezervat, ki obsega 40 hektarjev vodnega ter obvodnega prostora in ga naseljuje 119 vrst ptic in 32 vrst rib, rakov, piškurjev, žab ter školjk, v njem pa je mogoče najti tudi nekatere redke vrste rastlin, lahko preberemo na turističnem portalu občine Šentjur.
Jezero ima velik potencial, a ta ostaja neizkoriščen, saj se zaradi nerešenega lastništva že tri desetletja med ribiči, ki imajo koncesijo, državo in večinskim zasebnim lastnikom vleče sodni spor, ki mu (še) ni videti konca. Še več, zadnja poteza večinskega lastnika Gregorja Moserja, ki je konec julija na oglasno desko Upravne enote Šentjur obesil ponudbo za prodajo več hektarjev kmetijskih zemljišč ob jezeru, izklicna cena znaša dobrih 6,2 milijona evrov, bi lahko že tako nerazrešene spore z državo in zlasti Ribiško družino (RD) Voglajna še dodatno zapletla.
Pogled v zgodovino kaže, da so leta 1989 Železarna Štore, RD Voglajna in NIVO Celje ustanovili hčerinsko družbo RTG Slivniško jezero, ki je imelo v lasti vsa zemljišča pod dnom jezera in ob njem, ki so jih prej odkupovali od kmetov. Leta 1999 je družba prešla v večinsko last znanega šentjurskega zdravnika Iva Moserja, ki je zemljišča, čeprav bi jih po zakonu moral vrniti državi, obdržal, del pa je ostal ribičem. Po njegovi smrti sta večinski delež v družbi RTG podedovala njegova otroka, sin Gregor in hči Barbara Moser. Vse od takrat, že skoraj tri desetletja, pa potekajo sodni spori, ki močno zavirajo potencialni turistični razvoj jezera in jim še ni videti konca. Moser je namreč ostal lastnik priobalnega pasu, čeprav omejen, saj ima pravico, da pride do vode, vsak. Ker je voda v državni lasti, pa je ta koncesijo za ribiško upravljanje leta 2008 za 30 let podelila ribičem, ki letno plačujejo državi koncesijske dajatve v višini dobrih treh tisočakov. Lastnik parcele ob jezeru, na kateri stoji kavarna Ramna, ki vsak dan obratuje že desetletje, je domačin Luka Polenšek, ki z lastnikom Grego Moserjem nima težav. Ramna je tudi edini turistični objekt, v katerem obiskovalcem ponujajo hrano, pijačo in občasno priredijo kakšen koncert. Polenška moti le, da tudi sam na ureditev kanalizacije in elektrike čaka že osem let, zato pritiska na državo, konkretno Direkcijo RS za vode (DRSV), pa tudi na občino, ki je dolžna skrbeti za ustrezno infrastrukturo.
»Morebitna prodaja zemljišč se nas neposredno ne tiče, res pa bi bilo dobro, če bi lastnik, torej tako država kot lokalna skupnost oziroma občina, imel neko celovito strategijo razvoja, kaj naj bi se na jezeru v prihodnje dogajalo in ponujalo. Trenutno verjetno upravna enota v okviru svojih zmožnosti pregleduje, ali bo pravni posel sploh mogoč, ne glede na to, kdo bo lastnik. Sam pa upam, da bomo tudi z morebitnim novim lastnikom, kdor koli že to bo, uspešno sodelovali tudi naprej, saj bo to dobro za vse obiskovalce Slivniškega jezera,« pravi Polenšek.
Predkupno pravico ima država, ne občina
Ko smo za odziv in komentar o prodaji prosili večinskega lastnika Gregorja Moserja, je ta dejal, da za zdaj ne bo dajal izjav. »V prihodnosti, ko bodo postopki končani, bom sklical novinarsko konferenco in povedal vse,« je povedal.
Se je pa prve dni po objavi nekoliko bolj razgovoril za časopis Slovenske novice. »Smo edini lastnik akumulacijskega jezera, pri katerem gre za umetno vodno telo. Pred leti smo v nakupu videli priložnost in zato v to vložili veliko denarja. Zdaj pa prodajamo štiri parcele velikosti od 50 do 84 hektarjev, kolikor znaša celotno ozemlje v lasti naše družbe. Vodni pas je še naprej, kot mora biti, dostopen vsem,« je takrat dejal Moser. Omenil je, da je zanimanje za nakup jezera, zlasti pri tujcih, Avstrijcih in Nemcih, veliko, a predkupno pravico za jezero, ki ima 7,5 kilometra dolgo obalo in bi ga lahko uredili podobno, kot je urejeno Velenjsko jezero, imata seveda občina Šentjur in Direkcija RS za vode. A žal občina denarja, vsaj ne toliko, kot bi želel za zemljišča iztržiti Moser, nima. Pa tudi če bi ga imela, je vprašanje, ali bi se z nakupom rešile vse težave.
»Seznanjeni smo z namero prodaje zemljišč, ki pa so za zdaj predmet sodnih postopkov. Ker kot občina nismo stranka v teh postopkih, nismo upravičeni do informacij, kaj se na sodišču dogaja. Je pa javni interes izjemno kompleksen pojem. V kontekstu dobrin, kot so vodne površine, je ta primarno predmet zaščite s strani države. Po zakonu o vodah ima torej predkupno pravico na vodnih zemljiščih država. Namenska raba 99,59 odstotka zemljišč, ki so predmet prodaje, pa so ravno vodna zemljišča,« pojasnjuje šentjurski župan Marko Diaci.
Ribiči skrbijo za živelj pa tudi okolico
Da je na potezi država oziroma njene pristojne institucije, da razrešijo zaplet okoli lastništva, so prepričani tudi v RD Voglajna. Kot je dejal predsednik upravnega odbora te ribiške družine Zlatko Hofman, upajo, da se bo to tudi zgodilo. »Že dolgo opozarjamo, da gre za pomemben naravni vir, katerega pravni status bi moral biti jasen in nedvoumen. Ob tem je treba poudariti, da slovenska zakonodaja ne omogoča prodaje vode oziroma vodnih virov, temveč kvečjemu zemljišč pod njimi oziroma zemljišč, povezanih z vodnim območjem. Zato je treba biti pri navedbah, da se 'prodaja Slivniško jezero', zelo previden. Prav tako se ne prodaja celotno jezero, temveč le del območja. Tudi zato se upravičeno zastavlja vprašanje, kakšen bi sploh bil interes morebitnega kupca za nakup zgolj dela jezera, saj takšno lastništvo samo po sebi ne omogoča razpolaganja s celotnim jezerom,« odgovarjajo v RD Voglajna. Ribiči imajo za Slivniško jezero veljavno koncesijo za izvajanje ribiškega upravljanja, ki jim jo je leta 2008 podelila država za 30 let. Letno državi prispevajo od 15.000 do 18.000 evrov, opravijo veliko prostovoljnega dela, letno pa plačajo koncesijske dajatve v višini dobrih tri tisoč evrov.
»Svoje naloge izvajamo strokovno, odgovorno in v skladu z zakonodajo ter koncesijskimi obveznostmi. Morebitna sprememba lastništva zemljišč na izvajanje naše koncesije ne bi imela nobenega vpliva in se naše delo v ničemer ne bi spremenilo. Še naprej bomo skrbeli za ribji stalež, varstvo narave in trajnostno upravljanje tega pomembnega vodnega ekosistema,« pravi Zlatko Hofman. Zgolj država pa bi bila po njegovem mnenju edina primerna lastnica tako pomembnega naravnega območja, s čimer bi zagotovila dolgoročno varstvo javnega interesa, ohranitev naravne dediščine ter jasno ureditev pravnih razmerij. »Ob tem velja poudariti tudi, da vprašanje sedanjega lastništva družbe RTG še vedno ni v celoti razjasnjeno oziroma raziskano. Zato ocenjujemo, da bi se v primeru prodaje tretji osebi enaka vprašanja ponovno odpirala in bi lahko povzročila nove pravne negotovosti. Dejstvo je tudi, da družba RTG že več desetletij gospodarsko nazaduje, kar se odraža tudi v stanju njenega premoženja. V tem kontekstu je odločitev za prodajo razumljiva, saj družba za delovanje potrebuje finančna sredstva. Vendar pa to ne sme biti razlog, da bi vprašanja, povezana z upravljanjem in lastništvom tako pomembnega naravnega območja, ostala nerešena. Prepričani smo, da je napočil čas za sistemsko rešitev, ki bo v interesu države, lokalne skupnosti, narave in vseh uporabnikov Slivniškega jezera,« so odgovorili v RD Voglajna.
Pogoji za prenos lastništva na državo izpolnjeni
Kaj na to odgovarjajo v Direkciji RS za vode? »Glede lastništva vodnih zemljišč na območju Slivniškega jezera pojasnjujemo, da trenutno poteka sodni postopek, ker se nekatera vprašanja nanašajo na okoliščine, ki so predmet sodne presoje, pa dodatnih pojasnil v tej fazi postopka ne moremo podati, saj bi njihovo razkritje lahko škodovalo njegovi izvedbi,« so nam pojasnili. Pa tudi, da vodno zemljišče stoječih voda, skladno s tretjim odstavkom 11. člena zakona o vodah, obsega dno stoječih voda, vključno z bregom, do najvišjega zabeleženega vodostaja. »V primeru, da je vodno zemljišče v zasebni lasti, so pravice posameznika na vodnem zemljišču omejene skladno z zakonodajo.
Zakon o vodah omogoča, da je lahko vodno zemljišče tudi v lasti osebe zasebnega prava. Zasebna vodna telesa v Sloveniji obstajajo, zlasti umetni ribniki, gramoznice in jezera, kot je na primer jezero Kreda,« so še zapisali v Direkciji RS za vode. Za mnenje pa smo povprašali tudi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki je v zvezi z družbo RTG začel postopke za prenos zemljišč, za katera ocenjujejo, da izpolnjujejo zakonske pogoje za prenos v last države. »Tovrstne prenose praviloma želimo urediti sporazumno, tako, da sklenemo pogodbe. Če zavezanec sklenitev takšne pogodbe odkloni, državnemu odvetništvu podamo predlog za sodno uveljavljanje lastninske pravice in tako smo ravnali tudi v primeru družbe RTG Slivniško jezero,« so nam pojasnili. Postopki še niso končani. »Trenutno potekajo pravdni postopki, v katerih država, ki jo zastopa Državno odvetništvo RS, zoper družbo RTG Slivniško jezero uveljavlja lastninsko pravico na zemljiščih, za katera so po oceni sklada izpolnjeni zakonski pogoji za prenos v last Republike Slovenije. V eni od teh pravd je družba RTG Slivniško jezero letos sodišču predlagala, naj Gregorja Moserja in Barbaro Moser pozove k vstopu v pravdo kot stranska intervenienta na strani družbe. Sklad s podatkom, ali sta v pravdo dejansko vstopila, ne razpolaga,« so še pojasnili na Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS.
