Zdraviliško zdravljenje lahko prinese veliko dodano vrednost za ljudi, ki so se soočili s poslabšanjem zdravstvenega stanja ali neprijetno poškodbo. Vendar je dostopnost do zdraviliškega zdravljenja precej omejena in natančno regulirana. Do njega so namreč upravičeni le posamezniki, ki prejmejo odločbo ZZZS, a le če se ugotovi, da izpolnjujejo pogoje, ki jih podrobneje določajo pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Za odobritev zdraviliškega zdravljenja morata biti skupaj podana dva pogoja: pri njih mora obstajati točno določeno zdravstveno stanje (denimo kronične organske bolezni, pogoste in močnejše krvavitve, tudi hude duševne motnje), prav tako pa je nujno, da je z izvedbo zdraviliškega zdravljenja mogoče pričakovati povrnitev funkcionalnih sposobnosti.
Zdraviliško zdravljenje traja 14 dni (stacionarni način) oziroma 10 dni (ambulantni način). Izjemoma sme imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija pri določenih zdravstvenih stanjih na predlog zdravilišča podaljšati zdraviliško zdravljenje do 21 dni, če je s podaljšanjem zdraviliškega zdravljenja pričakovati dodatno izboljšanje funkcionalne sposobnosti.
Pomembni so tudi roki. Zavarovana oseba lahko uveljavlja pravico do zdraviliškega zdravljenja zaradi iste bolezni oziroma poškodbe ob njenem klinično pomembnem poslabšanju, če sta od izdaje predhodne odločbe, s katero je že bilo odobreno zdraviliško zdravljenje, minili dve leti (pri otrocih eno leto).
Kar zadeva postopek odobritve zdraviliškega zdravljenja, velja, da če gre za zdraviliško zdravljenje, ki je nadaljevanje zdravljenja v bolnišnici, predlog za napotitev poda zdravnik, ki zavarovano osebo zdravi v bolnišnici, in sicer najpozneje pet dni pred odpustom.
V primeru zdraviliškega zdravljenja, ki ni nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja, pa poda predlog za napotitev na zdraviliško zdravljenje osebni zdravnik ali napotni zdravnik (zdravnik, ki zavarovano osebo zdravi v bolnišnici, ali zdravnik, ki zavarovano osebo zdravi ambulantno).
Predlog se naslovi na imenovanega zdravnika ZZZS, ki je pristojen za odločitev glede napotitve na zdraviliško zdravljenje.
Imenovani zdravnik odloči o pravici do zdraviliškega zdravljenja z odločbo. Njegovo odločitev pa na podlagi pritožbe, ki jo je treba vložiti v petih delovnih dneh od prejema odločbe, presoja zdravstvena komisija.
Imenovani zdravnik v primeru ugotovitve, da je v posameznem primeru zdraviliško zdravljenje utemeljeno, v odločbi opredeli tudi vrsto, način izvajanja, tip standarda in trajanje zdraviliškega zdravljenja, razlog obravnave, rok, v katerem mora zavarovana oseba začeti zdraviliško zdravljenje in namestitev na negovalni oddelek, če je to potrebno glede na zdravstveno stanje zavarovane osebe.
Poleg navedenega imenovani zdravnik odloči tudi o zdravilišču, v katerem se bo zdraviliško zdravljenje izvajalo, pri tem upošteva usposobljenost zdravilišča za določeno obliko zdravljenja ter v okviru tega tudi željo zavarovane osebe. Imenovani zdravnik pa ne odločba o pravici do sobivanja. Pravica do sobivanja se uveljavlja na podlagi potrdila, ki ga izda zdravilišče.
Zavarovana oseba lahko zahteva tudi zdravljenje v drugem zdravilišču, kot je določil imenovani zdravnik, če je zdravilišče usposobljeno za storitve, ki so ji bile odobrene. Predlog je treba pri imenovanem zdravniku vložiti pred začetkom zdraviliškega zdravljenja.
