V majhnem španskem mestu Marín je javni uslužbenec opravil toliko nadur, da je zaslužil več z dodatki kot z redno plačo. To slikovito obalno mesto v provinci Pontevedra na severozahodu Španije je znano po svoji pomorski šoli in mirnem utripu Galicije. Toda v letu 2025 je to mesto s 24.000 prebivalci postalo prizorišče nenavadne administrativne anomalije, ki je sprožila burno politično razpravo in dvignila obrvi daleč onkraj meja občine. V središču viharja ni korupcijski škandal v klasičnem pomenu besede, temveč vprašanje, ki meji na metafizično: ali lahko en sam človek fizično opravi delo, ki ga terjajo uradni dokumenti?
Jabolko spora je neimenovani občinski uslužbenec, ki je v preteklem letu po uradnih evidencah opravil osupljivih 1405 nadur, kar pomeni povprečno 6,5 dodatne ure dela vsak delovni dan, poleg rednega osemurnega delavnika. Uradnik je praktično živel v mestni hiši, kar je sprožilo obtožbe opozicije o neustreznem upravljanju javnih sredstev in vprašanja o resničnosti opravljenega dela.
Matematika se ne izide
Za socialiste (PSOE), ki v Marínu predstavljajo glavno opozicijo vladajoči Ljudski stranki, so številke »praktično nemogoče«. Njihov tiskovni predstavnik je na zadnji seji občinskega sveta zgroženo ugotovil: »Ta človek je z nadurami zaslužil več kot s svojo osnovno plačo.«
Obtožba leti predvsem na netransparentnost in potencialno zlorabo sistema nadur kot oblike prikritega povišanja plače, kar je v španski javni upravi sicer redka, ne pa tudi nezaslišana praksa, poroča časnik La Voz de Galicia. Če bi uslužbenec resnično delal skoraj 15 ur na dan, vsak dan v letu, brez upoštevanja časa za prevoz, prehrano in spanje, bi to predstavljalo tveganje za njegovo zdravje in seveda za kakovost javnih storitev.
Osamljeni jezdec birokracije
Županja Maria Ramallo, ki občino vodi z absolutno večino pod zastavo konservativne Ljudske stranke, je potrdila resničnost primera, vendar je uslužbenca vneto branila. Njena razlaga razkriva kronično težavo številnih manjših evropskih občin: kadrovsko podhranjenost in togost zaposlovalnih postopkov.
Po besedah županje omenjeni uslužbenec dela v oddelku, ki je po sistematizaciji predviden za tri osebe. Vendar je leto 2025 prineslo popoln vihar kadrovskih težav – ena oseba se je upokojila, druga je bila dolgotrajno bolniško odsotna. Celotno breme oddelka je tako padlo na pleča enega samega človeka.
Primer ni osamljen incident. Čeprav španska zakonodaja – podobno kot v večini držav EU – strogo omejuje število nadur (zakon o delavcih načeloma postavlja mejo pri 80 nadurah na leto, razen v primerih višje sile ali posebnih pogodb), se lokalne oblasti pogosto znajdejo v sivi coni.
V Sloveniji je takšna praksa nezakonita
Zaradi strogih fiskalnih pravil, ki so bila uvedena po finančni krizi, je zaposlovanje novih uradnikov pogosto dolgotrajen in birokratsko zapleten proces. Ko se zgodijo nenadne odsotnosti, vodje oddelkov nimajo mehanizmov za hitro zaposlovanje nadomestnih delavcev. Rešitev? Obremeniti preostale zaposlene do skrajnih meja.
Vendar pa 1405 ur presega običajno razumevanje povečanega obsega dela. To je enakovredno skoraj osmim mesecem polnega delovnega časa, stlačenim v nadure enega leta. Kritiki opozarjajo, da takšna praksa krši delovnopravno zakonodajo in ustvarja nevaren precedens, kjer postane izgorelost zaposlenih sprejemljiva cena za birokratsko inercijo.
Za primerjavo: v Sloveniji je letna meja nadur postavljena na 170, le v izjemnih primerih in s pisnim privoljenjem zaposlenega lahko pri nas ta številka praviloma znaša največ 240.
