Na torkovo dopoldne pred natanko štiridesetimi leti je bila kristalna modrina neba nad vesoljskim centrom Kennedy varljiva. Zrak je bil oster, nenavadno mrzel za Florido, zaledenelost na izstrelitveni ploščadi pa je opozarjala na nevarnost, ki jo je vodstvo Nase spregledalo v želji po rutini in izpolnitvi načrtov.
Ob 11.38 po lokalnem času se je raketoplan Challenger s hrumenjem dvignil z rampe 39B. S seboj ni ponesel samo sedmih astronavtov in napredne tehnologije, kot običajno, temveč tudi sanje celotne generacije šolarjev, ki so zrli v televizijske zaslone. Toda vsega 73 sekund po vzletu je od ameriškega tehnološkega ponosa ostala samo še srhljiva bela sled dima v obliki črke Y, ki se je počasi razblinjala v stratosferi.
Danes, 28. januarja 2026, ko svet stoji ob 40. obletnici misije STS-51-L, ta dogodek ne predstavlja zgolj zgodovinske tragedije. Je opomin na krhkost človeških ambicij, ko trčijo ob neizprosne zakone fizike in institucionalno samozadostnost.
Dan, ko je utihnilo šolsko igrišče
Tragedija Challengerja je bila edinstvena v kolektivni bolečini. To ni bila vojaška ali znanstvena misija. Bil je, o čemer so obsežno poročali, izlet v vesolje za navadne ljudi. Christa McAuliffe, 37-letna učiteljica zgodovine in angleščine iz New Hampshira, je premagala 11.000 kandidatov za sedež na raketoplanu. Zaradi nje so v tisočih učilnicah po Združenih državah prekinili pouk in prižgali televizorje.
Namesto lekcije o prihodnosti so otroci v živo prisostvovali smrti. Poveljnik Francis Scobee, pilot Michael Smith, inženirka Judith Resnik, fizik Ronald McNair, letalski inženir Ellison Onizuka, strokovnjak za tovor Gregory Jarvis in Christa McAuliff so postali obraz nacionalne travme.
Napovedana katastrofa
Medtem ko je javnost v prvih urah govorila o eksploziji, je preiskava – kasneje znana kot Rogersova komisija – razkrila nekaj veliko bolj zaskrbljujočega. Challenger ni eksplodiral v klasičnem pomenu besede. Razpadel je pod vplivom silovitih aerodinamičnih sil, potem ko je odpovedal preprost, ključen element – gumijast tesnilni obroč na desni pomožni raketi.
Krivec ni bila zgolj tehnologija, temveč mraz in človeška napaka. Temperature so se tisto jutro spustile do –2 stopinji Celzija, kar je povzročilo, da je guma izgubila elastičnost in ni zadržala vročih plinov. Ti so prežgali spoj in vžgali zunanji rezervoar.
Toda prava tragedija leži v zamujenih priložnostih. Roger Boisjoly, inženir podjetja Morton Thiokol, ki je izdelalo rakete, je noč pred izstrelitvijo rotil vodstvo Nase in svoje nadrejene, naj polet odložijo. Opozoril je, da tesnila pri takšnem mrazu ne bodo zdržala. Njegov glas je bil preslišan. Vodstvo Nase, obremenjeno s pritiski urnikov in željo dokazati, da je vesoljski polet postal rutina, je opozorila zavrnilo.
Zadnji trenutki posadke
Morda najbolj pretresljivo dejstvo, ki je prišlo na dan šele dolgo po nesreči, je spoznanje o zadnjih trenutkih posadke. Kljub silovitemu razpadu plovila kabina za posadko ni bila uničena takoj. Izstrelilo jo je v zrak, kjer je dosegla višino 20 kilometrov, preden je začela prosto padati proti oceanu.
Preiskava razbitin, ki so jih mornariški potapljači našli na dnu Atlantika 38 dni kasneje, je pokazala, da so bili vsaj trije reševalni paketi s kisikom aktivirani. Pilot Michael Smith je verjetno do zadnjega trenutka poskušal rešiti plovilo, saj so bila stikala na njegovi plošči premaknjena v položaj za vzpostavitev električnega napajanja. Posadka je bila verjetno pri zavesti vsaj del tistih grozljivih dveh minut in 45 sekund, kolikor je trajal padec do udarca ob vodno gladino.
Dediščina razbitin
V desetletjih po nesreči so iz oceana potegnili 107 ton razbitin – približno 47 odstotkov raketoplana. Večina teh nemih prič je danes v zapuščenem raketnem silosu v kompleksu Cape Canaveral, kot v nekakšnem tehnološkem grobu.
Vendar ocean včasih še vedno vrne spomine. Leta 1996 je naplavilo dele levega krila, novembra 2022 pa so dokumentaristi med iskanjem razbitin iz druge svetovne vojne naključno odkrili šestmetrski del trupa Challengerja. Vsak takšen kos je boleč opomin na rano, ki se nikoli ni povsem zacelila.
Od Columbie do Artemide
Vesoljski program se je po letu 1988 nadaljeval, toda nedolžnost je bila izgubljena. Ko je leta 2003 pri vrnitvi v atmosfero razpadla še Columbia in vzela novih sedem življenj, je postalo jasno, da je doba raketoplanov končana. Program se je dokončno zaključil leta 2011 z zadnjim poletom Atlantisa.
Danes, natanko 40 let kasneje, je pogled na izstrelitveni ploščadi 39B znova usmerjen v prihodnost. Tam stoji mogočna raketa SLS za misijo Artemis II.
Čez manj kot dva tedna, 6. februarja, bodo štirje astronavti poleteli z iste točke, od koder je startal Challenger. Njihov cilj je obkrožiti Luno – prvič po letu 1972. Medtem ko se Nasa pripravlja na ta zgodovinski korak, sence Challengerja ne delujejo več kot grožnja, temveč kot varuh. Lekcije, plačane s sedmimi življenji, so vgrajene v vsak varnostni protokol nove dobe raziskovanja.
