Vendar se od tod naprej pri nas – nemara kar preveč tipično po slovensko – zgodbo začne zapletati in potem sledi tisti del pisma naših prednikov, v katerem pod post scriptum začnemo razpredati, kdo je bil na kateri strani, kdo je za kaj odgovoren in kdo za kaj zaslužen. Vendar takšne razprave 80 let po zmagi nad nacizmom niso posebno plodne in tudi smiselne ne. Nemogoče se je namreč postaviti v kožo prednikov, iskati razloge, zakaj so se nekateri odločili tako in drugi drugače; časi, v katerih so živeli, so bili grozljivi, izkušnje boleče in vsakdan takšen, da ga ne bi privoščili živemu. Skratka takšni, da si jih z današnjega vidika ne moremo niti predstavljati.
Dan zmage je popolno nasprotje takšnemu temačnemu obdobju in zatorej v resnici praznik življenja. Slovenci smo, pomislimo, pomagali premagati zlo, ki je odgovorno za smrt več kot 70 milijonov ljudi, tako vojakov kot civilistov. 9. maja 1945 je bil prvi dan potrditve preživetja in nekega novega življenja, ko so, kot primer, okoli Ljubljane po dolgem času prerezali bodeči žico, ko je bil okupator dokončno pregnan in ko je Slovenija znova pripadla Slovencem. Mar ni to čudovit povod za zanosno veselje in ponos? Ko se torej te dni na drogovih vijejo zastave, je to zato, ker smo takrat zmagali. Da, z današnjega stališča SMO zmagali MI VSI. To je pomemben poudarek, ki ga ne smemo preslišati.
Nedeljski dnevnik
