Tega ni v zakonu! Pri svojem laganju so se sklicevali na Hipokrata, 5. božjo zapoved, ustavno določilo o nedotakljivosti človeškega življenja, zatrjevali, da so kapacitete paliativne oskrbe v državi premajhne, da je tudi domov za starejše premalo in celo, da starejši preveč stanejo državo. Zato, ker bi potem izgubili avreolo bogov v belem, ne bi bili več ceh nad cehi, po prepričanju nekaterih zdravnikov celo poklic, ki bi ga morali obravnavati ekstra. Ljudje bi pač spoznali, da so to le ljudje s takšnimi znanji, ki jim omogočajo, da žonglirajo z življenji in trpljenji njihovih pacientov. Da so včasih nemočni in ljudem navsezadnje pomagajo lahko le s predpisovanjem drog.
Zakon je le zapisal, da če kdo hoče prostovoljno končati življenje, je pametno poklicati na pomoč tistega, ki se na to spozna (kakor recimo za popravilo električne napeljave ne pokličeš vodovodarja). ZPPKŽ je tudi določal, da ima zdravnik pravico odkloniti to nalogo, če meni nasprotno: da človek nima pravice končati svojega življenja.
Tudi ni res, da bi zakon zapovedoval zastrupljanje starih in nemočnih, o čemer so obilno lagali predvsem Primc in Cerkev (in zlorabljali 5. božjo zapoved). Kadar pa se je cerkveni hierarhiji zahotelo, so brez slabe vesti pobijali ali vsaj mučili drugače misleče ali verujoče. Cerkev je storila tudi marsikaj, kar drugim ni dovoljeno ali ni moralno. Zato s takimi lažnivimi kljukci sploh ni mogoče polemizirati. Prepričani v svoj prav so bolestno netolerantni do drugače mislečih, nasprotnih argumentov sploh niso pripravljeni poslušati ali jih niso sposobni razumeti. Neumnost (toga prepričanost v svoj prav) je pač nevarnejši sovražnik kot zloba. Zlobi se lahko postaviš po robu, proti neumnosti pa si brez moči.
Zares zaskrbljuje ideološko zastrupljanje naroda s trosenjem laži, s katerim so v kampanji nasprotniki ZPPKŽ zastrupili narod. Vodstvo zdravniškega ceha zato, da jih bo narod še naprej dojemal kot poklic nad poklici, Cerkev zato, da bi utrdila svoj položaj med ljudmi s sejanjem strahu (smrti se pač vsi bojimo zato, ker ne vemo, kaj bo potem), Primc & Co pa očitno zato, da bi čim bolj umazali levosredinsko oblast (in pomagali ustoličiti desno stran političnega spektra).
Laganje in strašenje oziroma nategovanje ljudi v kampanji (še) ni opredeljeno kot kaznivo dejanje (čeprav bi ga v razumnih državah ljudje lahko sankcionirali). Osloniti se je na pravne argumente (ker vsi ti nasprotniki vendarle živijo v državi, v kateri velja neko pravo). Zaradi povedanega je večji del bremena na ljudstvu, ki je po ustavi najvišji oblastnik v tej državi. Od njega se sme pričakovati, da bo sposobno ločiti med dvema vrstama zakonov. Prva vrsta zakonov določeno obnašanje ali ravnanje zapoveduje ali pa prepoveduje. Druga vrsta zakonov pa določeno obnašanje ali ravnanje samo dovoljuje (dekriminalizira). V to vrsto spada ta zakon. V olajševalno okoliščino je ljudstvu dejstvo, da se dovoljevanje nečesa večinoma pojavlja le kot kakšni členi v kakšnem zakonu izmed tistih prve vrste. Le malo zakonov je namenjenih prvenstveno le dovoljevanju nečesa (kar je ZPPKŽ).
Žal pa so se zakonodajalci zmotili, ker so računali na to, da so ljudje razumna bitja, ki so sposobna uvideti te razlike ali vsaj zaznati, kdaj jim lažejo (saj ste lahko zasledili v kampanji nasprotnikov cel kup nedoslednosti). Potrkali so tudi na humanistično plat ljudi, da bi z uveljavitvijo ZPPKŽ stopilo nasproti nekaterim posameznikom, ki večinoma zaradi fizičnih težav (ki jih zdravniški ceh ni sposoben obvladati) želijo ohraniti svoje dostojanstvo in prostovoljno umreti.
Uroš Blatnik,, univ. dipl. psih., Ljubljana
