Za Platona je empatija najvišja oblika človeškega znanja. In za razliko od drugih oblik znanja, ki si jih lahko pridobimo, je empatija nenehen proces poskusa, da ne le vidimo svet, kot ga vidijo drugi, ampak ga tudi čutimo, kot ga čutijo drugi. Zato ta proces, empatijo, sočutje do drugih, imaš ali nimaš. Iz tega sledi, da za osebe, ki zagovarjajo vojno, pobijanje civilnega prebivalstva in nedolžnih otrok, ki drugačnim ne priznavajo pravice do življenja, nimajo empatije do nobenega, svoje podpornike in člane stranke pa branijo pred drugimi iz drugih razlogov, ne pa iz empatije. Ker gre za osebe, ki mislijo le nase in se hitro čutijo ogrožene, niso pa sposobni čutiti, kar čutijo drugi, bodo takrat, ko se bodo same čutile ogrožene, mislile predvsem nase, za podpornike jim ne bo mar.
To nam potrjuje tudi preteklost: tisti, ki so pozivali k orožju, so, ko so se čutili ogroženi, pobegnili sami – Hitler (za nekatere »heroj«) v samomor, drugi na varno, na drug kontinent, za svoje podpornike niso imeli nobenega čuta, prepustili so jih usodi premaganih.
Majda Koren, Ljubljana
