Trditev, ki zadeva Boga, je tako kot cela vrsta takih trditev napačna, ker temelji le na subjektivni oceni. S prepoznavanjem objektivne resnice pa ima človeštvo že od pamtiveka zadrege (spomnimo se denimo Galilea ali pa konec koncev Tesle in drugih ustvarjalcev). Ker je hkrati z nivojem pameti skoraj nujno povezana tudi osebnostna lastnost, da ti ljudje niso dovolj agresivni, so raje v ozadju, se ne silijo »vun«. Medicinsko gledano bi temu lahko rekli, da gre za sindrom visoke nadpovprečne inteligentnosti. Zato v ta prazen prostor (na funkcije vodij vseh vrst, recimo strankarskih veljakov) pridrejo in prilezejo povprečneži, ki pa so dovolj agresivni (dovolj vase zagledani, zagledani v svoj prav). Pogosto taki ljudje sploh niso dojemljivi za nasprotna mnenja ali opozorila, v kolikor sploh kdo pride do priložnosti, da to obelodani.
Če poskušate kar se da nepristransko opazovati vse odločitve odločujočih, potem boste lahko ugotovili, da so te enake, kakor jih dosega skupina pobalinov ali smrkelj. Skratka, odločitve intelektualno nezrelih osebkov (to so vendar še otroci, za odrasle pa smemo reči, da so to odločitve intelektualno povprečnih ljudi). To velja predvsem za vse skupinske odločitve, denimo parlamenta ali raznoraznih komisij. Ob tem je žalostno, ker se na ta način zakrije odgovornost za odločitve. Če pa bi dopustili, da odloča posameznik (in ne, da se skrije za skupinsko odločitev, čeprav jo je večidel prav on narekoval), bi vedeli tudi za avtorja vsake odločitve, sodno veljavno bi lahko sankcionirali odgovornega. Tako pa raje rečemo, da bi bila to avtokracija, mi imamo pa vendar demokracijo (v kateri konec koncev nihče za nič ne odgovarja).
Žal praktičnih primerov ne morem naštevati, zlasti zato ne, ker bi jih lahko kdo interpretiral kot žalitve. Spomnite se Jelinčiča, ki je rad kaj povedal brez dlake na jeziku, nenazadnje pa je kar večji del naroda označil za glupega. Po normalni porazdelitvi je najmanj 50 % ljudi podpovprečnih (glupih). Za mišjo dlako nad 50 % pa je že demokratično veljavna odločitev ali izbira. Zato: demokracija je sistem, v katerem dva neumna preglasujeta enega pametnega. Zgolj otrokom dopuščamo povedati resnico, odraslim pa le, če so dvorni norčki. Je zato čudno, da se je razmahnilo stendapovstvo, v literaturi pa satira?
Le primer pobalinske miselnosti: oboroženi moramo biti tako zelo, da nas nihče iz lastnega strahu ne bo napadel. Pobalinska logika: nihče me ne bo napadel, ker sem toliko močan ali oborožen. To je tipična logika orožarskega lobija v ZDA (s Trumpom in večino republikancev vred), pa Rutteja (in šefov zveze Nato), vodstva EU, sploh desničarjev, pri nas pa recimo Tonina. Šibkejši fantič bo, če je pametnejši, stkal prijateljske vezi z vsemi drugimi pobalini in na ta način mnogo ustrezneje zagotovil, da ga nihče ne bo tepel. Ali v primeru držav: prijateljska država ne bo napadla neoborožene države preprosto zato, ker je prijateljska. Razen če jo ta izziva. Sila pa rodi le eno možno reakcijo: silo. Orožju se lahko zoperstavi le še več orožja, in to je spirala, ki se nikoli ne konča. Ta začarani krog lahko pretrga edinole upor vsega naroda, če je ta enoten (tako smo osamosvojili državo). Enoten pa bo, če je zadovoljen. Delati je treba na tem (ne pa naroda razcepljati na leve in desne). Ker je narod eden, ima le en poglavitni interes (ne pa levega ali desnega).
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
