Ko je Civilna iniciativa za Ljubljano zbrala impresivnih 14.000 podpisov, je v mestu upravičeno završalo, saj v času Jankovićeve vladavine takšen podvig ni uspel še nikomur. Parkirni režim v Štepanjskem naselju je namreč sprožil pristen gnev, zlasti zaradi arogantnega načina, ko so se parkomati čez noč znašli na blokovskih parkiriščih, redarji pa so stanovalcem sredi noči pisali kazni kot po tekočem traku. Revolt je bil prevelik, da bi ga mestna oblast lahko utišala zgolj z obljubami, da bo "kmalu za vse bolje", čeprav je mestoma to tudi res. Ko je prebrisani politični maček Zoran Janković uvidel, da bi odlok utegnil pasti, je potegnil pragmatično potezo in sporni odlok preprosto umaknil. Takrat se je zgodba za večino v Štepanjcu končala.
A ker so pobudniki nato kljub temu vztrajali pri izvedbi referenduma o neobstoječem odloku, se je razkril nov namen pobudnikov: oblikovanje fronte proti aktualnemu županu, ki so mu v duhu svetovnega nogometnega prvenstva začeli deliti rumene kartone. Nasprotniki mestne oblasti so računali na to, da jim bo na valu nezadovoljstva z nekaterimi mestnimi projekti in parkirnim režimom uspelo mobilizirati kritično maso, a so se ušteli. K temu je krepko prispeval tudi župan sam, ki se je modro odločil za taktiko popolnega ignoriranja referenduma, s čimer mu je odvzel dramatičnost in težo. Če k temu prištejemo še katastrofalno napako pobudnikov, da je bil referendum sredi julijskih dopustov, je bil neuspeh neizbežen.
Seveda nihče, niti njegovi najglasnejši kritiki, ne more zanikati, da je Zoran Janković za Ljubljano naredil ogromno. Podoba mesta se je v dveh desetletjih radikalno spremenila na bolje in to je kapital, s katerim aktualni župan kot z neprebojnim ščitom zlahka odbije večino opozicijskih očitkov. Mestna mašinerija pod njegovim vodstvom deluje učinkovito, projekti se izvajajo in to je tisto, kar Ljubljančani vsa ta leta nagrajujejo že v prvem krogu.
Vendar pa se v zraku vse močneje čuti, da Jankovićev (avtoritarni) način vodenja občine moti vedno več ljudi. Je torej res prišel čas, da vodenje Ljubljane prevzame kdo drug, nekdo z novo energijo, drugačnimi prioritetami in morda z več posluha za tiste vidike mestnega življenja, ki so v primežu velikih investicij ostali ob robu? Morda tudi. Težava je le v tem, da se v vseh teh letih na političnem prizorišču ni pojavil nihče (z izjemo Anžeta Logarja, takrat še kandidata SDS), ki bi imel dovolj poguma in zlasti politične teže, da bi ga nasledil, zamenjal na županskem mestu. Niti kakšen Jankovićev naslednik iz njegovih vrst.
Tudi letos ni nič drugače. Namesto jasne strategije in močnih kandidatov, ki bi začeli graditi svojo prepoznavnost že mesece vnaprej, znova gledamo zgolj cincanje in kalkuliranje tako pri desnih kot pri levih strankah in listah. Urška Klakočar Zupančič in Anton Rop, recimo, še vedno razmišljata o tem, kdo od njiju sploh bo kandidat, medtem ko o kakšnem resnem programu ni ne duha ne sluha. Enako velja za levico in Levico, ki bi s pravim kandidatom verjetno imela precej možnosti, da omaje Jankovićevo nadvlado vsaj v mestnem svetu, a raje ostaja pri pavšalnih očitkih, za katere je aktualni župan že zdavnaj postal imun. Ob vseh že razkritih kandidatih pa se župan lahko samo nasmehne v svojem značilnem slogu.
Če želi kdor koli resno izzvati Zorana Jankovića, bo potreboval vizijo mesta za prihodnje desetletje in predvsem pogum, ki ga ljubljanski politiki ta čas očitno primanjkuje. Do takrat bo ključ mestne blagajne in Mestne hiše ostal varno v rokah istega gospodarja. Ljubljančani ne bodo sledili nekomu, ki prestrašeno okleva pred vrati, ampak tistemu, ki v igro vstopi odločno in brez dvomov o morebitni zmagi.