V prvi svetovni vojni se je proti Nemcem boril na strani Francozov. Kot član Nacionalne fašistične stranke se je prepiral z Mussolinijem, zaradi česar se je večkrat znašel v ječi ali v izgnanstvu. Bil je izvrsten novinar in dopisnik z več bojišč, zato ga primerjajo s Hemingwayem. Kitajski vladi, nad katero se je navdušil, je pred smrtjo leta 1957 zapustil vilo na Capriju, ki je arhitekturna mojstrovina.
Leta 1943 so zavezniki iz Neaplja izgnali nemške okupatorje. Takrat je bil Malaparte oficir za zvezo med zavezniki in italijanskim korpusom osvoboditve. Grozljive razmere v mestu, kjer je pustošila tudi kuga, je opisal v protivojnem romanu Koža iz leta 1949. Njegovi opisi ponižanih Neapeljčanov, živih in mrtvih, so brutalni in strahotni. Izstradane ženske so se prodajale vojakom in prostituirale svoje desetletne otroke, saj je bilo to še zadnje, kar jim je sploh preostalo. Roman je katalog izprijenosti in pomnik zatona človeškega v človeku. »Niti misliti si ne morete, česa vsega je človek zmožen, kakšnih junaštev in kakšne nizkotnosti, da bi rešil svojo kožo,« zapiše Malaparte. Vatikan je Kožo uvrstil na seznam prepovedanih knjig.
