Za Cankarjev dom spremni!
Split je bil takrat tak kot Casablanca v štiridesetih letih, Stefanel pa je bil naš Rick's Café Américain, le da je bilo namesto Samovega klavirja iz zvočnika slišati novi CD Lačnega Franza, ki sem ga nekako dobil iz Slovenije. Za mizami našega zakajenega Rick's Caféja je bila običajna družba: begunci, dezerterji, tuji novinarji, neuspešne manekenke, narkomani, alkoholiki, univerzitetni profesorji, poceni kurbe, zasidrani pomorci, lokalni pesniki, vojaški policisti, lokalni ustaši, tihotapci humanitarne pomoči in za mizo v kotu Predrag in jaz. In ta dva tipa.
Eden je bil tih in sramežljiv, imel je dolge, skodrane črne lase, suh obraz in vsega skupaj dva ali tri zobe v ustih. Ime mu je bilo Marko in bil je hrvaški vojak, prostovoljec, za nekaj dni je prišel s prve bojne črte nekje pri Drnišu. Drugi se je predstavil kot Markov prijatelj in menedžer, pojasnil je, da je njegov prijatelj vojak talentiran samouk kantavtor in da je njegovo umetniško ime Thompson, po tistem puškomitraljezu iz druge svetovne vojne. Ta Marko Thompson pa nama je sramežljivo pripovedoval, da na bojišču med dvema rafaloma piše pesmi in da ima eno, za katero bi rad, da jo slišimo. Menedžer je potegnil na dan TDK-kaseto, naročili smo peti flaškonček črnega in rekli Mirotu, naj da ven CD Lačnega Franza in notri vtakne kaseto.
Kmalu so iz zvočnika zagrmeli ustaški pozdrav »Za dom spremni!«, hribovski sedemosminski ritem in glas – ta glas, čisto tak kot pevec Bijelega dugmeta na WC-školjki kolodvorskega stranišča – ki stoka, »u Zagori, na izvoru rijeke Čikoleeeeee…«*
Če skrajšam, tisto noč smo Markovo pesem – imenovala se je »Bojna Čavoglave«** ali nekako tako – v pijani zafrkanciji poslušali vsaj petdesetkrat. Spomnim se, da so bile na kaseti štiri verzije pesmi, od katerih je bila ena hardcore ustaška. Vsa oštarija je vreščala od navdušenja, Predrag in jaz pa sva mrtvo pijana Marka prepričevala, da ima pravi bojni hit, ki bo pometel s skozi nos zapetimi domoljubnimi budnicami Mladena Grdovića, Zdravka Škendera, Mila Hrnića, Dražena Zečića in preostalega estradnega sranja, da poznava glasbenega urednika Radia Split Eda Gracina in da mu bova dala kaseto.
Ni več zanesljivega Predraga, da bi zapolnil luknje v mojem spominu, tako da se ne spomnim, ali je bilo to tistega večera ali naslednji dan: spomnim se samo, da sva z Markom končala na koncertu Dina Dvornika in ga v okrutni zafrkanciji poskušala nagovoriti, naj da vojaku iz Čavoglav priložnost na odru, in spomnim se, da je Dino, ko je slišal prve takte, poslal v kurac naju, Marka in vse njegove hribovsko-gorske sedme osmine. Spomnim se še, da sva pozneje našla Eda Gracina z Radia Split in ga mrtvo pijana prepričevala, da bomo s to pesmijo zmagali v vojni. Preostalega se že slabše spomnim. Vse drugo je zgodovina.
Kaj naj vam rečem danes, skoraj trideset let pozneje? To so bili nori časi, mi pa mladi in neumni in zdelo se nam je, da je to dobra zafrkancija. »Ilegalni pubertetniki.« Pet litrov črnega in »adijo pamet, stara kurba, adijo svet«. Poslušali smo »naj nas kozarci umivajo«, tulili »u Zagori na izvoru rijeke Čikole«, »adijo Zemlja, naš planet«. Potem, »nećete u Čavoglave, niste ni prije«,*** pa – seveda – »pusti še drugim, naj jo poslušajo«. In drugi so jo na koncu res poslušali. Adijo pamet.
Kdo bi lahko vedel? Kdo od nas v tistih letih ni naredil nobene pizdarije? Kdo bi lahko vedel, da bo ta pesem, ki je zvenela kot slaba parodija same sebe, kmalu postala neuradna himna domovinske vojne in da bo na Radiu Split res pometla s skozi nos zapetimi domoljubnimi budnicami Grdovića, Škendera, Hrnića in Zečića ter da bo tihi in sramežljivi mladenič za našo mizo nekega dne kot ikona skrajne paraustaške desnice polnil dvorane in stadione? Preden smo prišli k pameti in dojeli, da smo naredili sranje, so Grdović, Škender, Hrnić in Zečić že postali zvezde v Sloveniji. Danes je lahko biti pameten, danes je jasno, da se je preprosto moralo končati s Thompsonom. Kdo bi, glejte, lahko vedel, da bo trideset let pozneje Zoran Predin postal moj prijatelj, da bova sedela za mizo v konobi Hvaranin, našem novem Rick's Caféju, in od Vinka zahtevala, naj spusti novo od Lačnega Franza – »Dokler bo pamet modra, bo hudoba skrita… naša kri ne bo nikoli bela« – a da bo obenem vsa Slovenija na nogah samo zaradi koncerta tistega brezzobega ustaškega trubadurja? Da bo nekega dne Zoran igral v naši konobi, Marko Perković Thompson pa v njegovem Mariboru? Da bo Thompson tam prepovedan prav tako, kot so bili slovenski pankerji v osemdesetih, da ga bo branil Janez Janša in da se bo zaradi njega tresel slovenski policijski minister?
»Dokler bo pamet modra, bo hudoba skrita,« reče potem moj prijatelj Zoran. Zdaj, rečem, to vem tudi sam, takrat pa… tisto noč je bilo bolj malo »modre pameti«, pa se nam je »hudobija« zdela kot zafrkancija. A dokler bo hudobija modra, bo pamet skrita.Adijo pamet, stara kurba, adijo svet.
Za Cankarjev dom spremni!
* V Zagori, na izvoru reke Čikoleeeeee…
** Bataljon Čavoglave. Sicer so Čavoglave Thompsonova rojstna vas.
*** Ne boste prišli v Čavoglave, tudi prej niste.