V ozadju množičnega turizma, ki vsak dan znova in vse mesece v letu polni beneške kanale, trge, mostove in ulice, bo naslednjega pol leta italijansko mesto na vodi privabljalo tudi številne obiskovalce arhitekturnega bienala. Mednarodna platforma arhitekture – 19. mednarodna arhitekturna razstava La Biennale di Venezia – na katero se zgrinja ves svet, pa prav v Benetkah, ki so zaradi globalnega segrevanja s svojo pozicijo med najbolj ranljivimi, pozornost usmerja k vprašanju podnebne krize in možnih odgovorov nanjo. Ob soočanju s poplavami, požari, sušami in ekstremnimi temperaturami po vsem planetu, v času, ko so se samo »v dveh letih podnebne spremembe pospešile na načine, ki postavljajo na preizkušnjo celo najboljše znanstvene modele«, je kurator Carlo Ratti na platformi beneškega arhitekturnega bienala, ki vsakokrat pritegne široko pozornost mednarodne javnosti, naslovil, podčrtal, razprl problematiko podnebne krize. Pa ne le to, saj je na kurirani poti po planetarni realnosti in njenih refleksijah, uokvirjenih pod osrednjo temo bienala Intelligens. Naravno. Umetno. Kolektivno, jasno ubesedil tudi apel.
Vstop v glavno razstavišče bienala v Arsenalu tako med drugimi spremljajo besede: »Podnebne spremembe niso več scenarij prihodnosti, temveč sedanja resničnost. Moramo se prilagoditi. Prilagoditev zahteva katerokoli inteligenco – naravno, umetno in kolektivno. Ne posameznega genija, temveč sodelovalni vpogled. Ne rigidnih rešitev, temveč prilagodljive ekosisteme.« V to pa je Ratti umestil arhitekturo, ki mora po njegovem biti vključujoča in prečiti generacije ter discipline, od znanosti do umetnosti, biti prilagodljiva in dinamična, tako kot je svet, za katerega načrtuje. »Da bi se soočili z razgretim planetom, mora arhitektura izkoristiti vso inteligenco okoli nas,« so besede italijanskega arhitekta in inženirja, vodje arhitekturnega biroja CRA – Carlo Ratti Associati in direktorja laboratorija Senseable City Lab na inštitutu MIT (Massachusetts Institute of Technology).
Telesna iniciacija v temo
Prepričljiv potop v krovno temo bienala se zgodi že takoj ob vstopu na osrednjo razstavo, v prvi instalaciji, kjer v prevročem, temnem in poplavljenem prostoru, s katerega visi ogromno klimatskih naprav, obiskovalec doživi telesno »iniciacijo« v vsebino. Naseli ga, tako kot tej temi pritiče, nekaj tesnobnosti. Vstopni projekt The Third Paradise Perspective je tako uvod v naracijo celotne razstave, ki poudarja nujno potrebo po razmisleku o prihodnosti planeta, soočenega z globalnim segrevanjem, o kolektivni odgovornosti in pomembnosti iskanja rešitev, ki jih ustvarjajo različne vednosti, veščine in tehnike – torej človeška iznajdljivost.
V nadaljevanju postavitve se nato razpre dinamični, večsenzorični laboratorij, ki na makro in mikro ravni raziskuje zastavljena vprašanja. Prostor prečijo monumentalne instalacije malih in velikih projektov različnih vsebin in ravni, ki premišljujejo, eksperimentirajo, komentirajo, izprašujejo, ustvarjajo, oblikujejo … Postavitev je strukturirana skozi različna poglavja, kot jih napoveduje že krovni naslov – inteligenca naravnega, umetnega in kolektivnega, z zaključnim premislekom, ki podčrtuje, da odgovor in rešitev na globalno planetarno krizo ni zunaj nje, v vesolju, temveč na Zemlji.
Pri čemer pa konceptualni okvir bienala ni le orodje upanja, temveč želi sinergijski pristop povezovanja vseh vrst inteligenc služiti kot model, zbirka predlogov in poskusov za sodobno arhitekturo. Na osrednji razstavi sodeluje več kot 750 posameznikov, skupin in organizacij z različnih področij, od arhitektov, inženirjev, matematikov, podnebnih znanstvenikov do filozofov, umetnikov, kuharjev, pisateljev, obrtnikov, kmetov, modnih oblikovalcev in drugih.
Prvič: Oman, Azerbajdžan, Katar in Togo
Letošnji bienale prinaša tudi 66 nacionalnih paviljonov, štiri države pa se na njem predstavljajo prvič – Azerbajdžan, Oman, Katar in Togo. Kot smo v Dnevniku že poročali, je v slovenskem paviljonu razstavljen projekt Mojstri gradijo kustosov Ane Kosi in Ognena Arsova, ki v navezavi na krovno bienalsko temo naslavlja vprašanje interdisciplinarne inteligence in razpira prostor za bolj vključujoč pristop v razumevanju materializacije arhitekture. Pozornost tako od končne arhitekture in enega akterja, avtorja – arhitekta obrača h njenemu nastajanju na gradbišču in podčrtuje pomen mojstrskih znanj in veščin gradbenih delavcev. »V času, ko se gradbiščnim mojstrom jemljeta veljava in mesto v arhitekturi, s slovenskim paviljonom pozivamo k nasprotni poziciji. Menimo, da je treba delo mojstrov izpostaviti kot ključno inteligenco v procesu gradnje,« sta poudarila Ana Kosi in Ognen Arsov.
V Arsenalu je na ogled 22 nacionalnih paviljonov, v Giardinih 26, petnajst jih je razporejenih po Benetkah. Prav tako so po različnih lokacijah v mestu in v Forte Marghera v Mestrah na ogled še nekateri drugi projekti bienala.
