Kot del spremljevalnega programa 36. grafičnega bienala Ljubljana, ki kontinuirano deluje sedemdeset let in se uradno odpira nocoj ob 19. uri v MGLC Švicarija, letos na temo Orakelj, sta Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS) in Mednarodni grafični likovni center (MGLC) – prvič v navezi, čeprav dolgoletna soseda v tivolskem parku – na ploščadi Cekinovega gradu MNSZS postavila panojsko razstavo Začetek nečesa velikega: Leto 1955 in I. mednarodna grafična razstava, ki bo na ogled do 3. avgusta. Postavil jo je oblikovalski tim AA, avtorji razstave pa so Gregor Dražil (MGLC), Tina Fortič Jakopič (MNSZS), Katarina Jurjavčič (MNSZS) in Karla Železnik (MGLC).
Leto 1955 in naprej
Prvo mednarodno grafično razstavo je pripravila majhna, a entuziastična skupina iz Moderne galerije. To so bili Božidar Jakac, Josip Vidmar, Špelca Čopič, Karel Dobida, Hugo Hibšer, Riko Debenjak, Milica Mrevlje, Jože Šmuc, Saša Mesesnel, Ljerka Menaše, Melita Stele, Anica Cevc in Zoran Kržišnik. Umetnike so povabili tudi prek osebnih poznanstev in že prve razstave se je udeležilo 146 umetnikov iz 22 držav. To je Ljubljano nemudoma vpisalo na zemljevid pomembnih središč sodobne grafične umetnosti. Do danes so na bienalu skupno predstavili dela približno 9000 umetnikov iz 122 držav.
Zakaj je grafični bienale postal nekaj velikega, k čemur nagovarja tudi naslov aktualne razstave pred Cekinovim gradom? Karla Železnik iz MGLC pojasnjuje: »Ta bienalna grafična razstava je dejansko postala velika, v vseh obdobjih svojega obstoja se je odpirala na vzhod, zahod in v tretji svet. V Ljubljani so se lahko srečali umetniki, ki sicer nikjer drugje niso imeli te možnosti, vendarle je bil to čas ostre razmejitve med vzhodnim in zahodnim blokom. Leta 1955 je bil recimo ustanovljen tudi Varšavski pakt.« Leta 1973 se je mednarodna grafična razstava preimenovala v grafični bienale.
Fotografije in dokumenti časa
Aktualna razstava pred Cekinovim gradom izpostavlja na eni strani dokumentacijo, ki so jo posredovali iz arhiva grafičnega bienala, Moderne galerije in MGLC (med drugim zapisnik prve seje odbora za I. mednarodno grafično razstavo v Ljubljani z dne 4. januarja 1955 v Moderni galeriji, katalog, plakat, priložnostno znamko Božidarja Jakca, ki je nastala za prvi bienale, ter nekaj fotografij iz postavljanja in odprtja razstave v Moderni galeriji), največ pa je fotografij iz fototeke MNSZS, ki nekoliko širše osvetljuje kulturne in družbene dogodke tistega prelomnega leta 1955, s tem pa tudi razmere, v kakršnih je bienale vzklil. MNSZS ima v svoji likovni zbirki recimo celo grafiko Ples kurentov, ki jo je France Mihelič razstavljal na prvi razstavi. Mihelič je bil tudi prvi nagrajeni slovenski umetnik na (drugem) bienalu, naši grafiki pa so bili v tistem času že močno prisotni v mednarodnem prostoru, seveda pa tudi na bienalu.
Vodja fototeke v MNSZS Katarina Jurjavčič izpostavlja, da je imela fotografija pri dokumentiranju bienala in takratnega časa precej pomembno vlogo, in za tokratno razstavo so izbirali fotografije iz dveh večjih zbirk. Ena je Foto Slovenija, zbirka Tiskovnega urada takratnih uradnih državnih fotografov, pri čemer sta s kolegico Tino Fortič Jakopič izbrali tematike, ki se vežejo na umetniški prostor. »Zanimalo naju je recimo, kako so tekle povezave med umetnostjo, gospodarstvom in politiko. Ko so leta 1955 na Gospodarskem razstavišču odprli usnjarsko razstavo, so na prizorišče postavili tudi kip Talec – usnjar umetnika Borisa Kalina. Tja so vozili tudi politične obiske. Fotografije dokumentirajo, da se je odprtja usnjarske razstave udeležila tudi indijska delegacija.« Drugi obsežen fond, iz katerega so obogatili razstavo, je fond fotografa in kronista takratnega družbenega in kulturnega življenja Vlastje Simončiča; njegove fotografije so bile že od leta 1946 prisotne v Slovenskem poročevalcu, največ pa jih je bilo v reviji Tovariš.
Iz leta 1955 je bil predvsem za zgodovinski muzej pomemben še en dogodek, ki so ga izpostavili – spomin na odprtje prve stalne razstave v takratnem Muzeju narodne osvoboditve Slovenije LRS, v katero je po besedah Tine Fortič Jakopič muzej vložil ogromno dela in je vključevala tudi partizanske grafike. Viteška dvorana je bila v celoti posvečena partizanskemu tisku, prikazane pa so bile tako grafike kot ilustracije.
V korak s svetom
Med zanimivostmi iz leta 1955 v Ljubljani je bila tudi razstava Henryja Moora v Moderni galeriji. »To kaže na dejstvo, da je bila Moderna galerija takrat močno vpeta v mednarodne tokove, da je lahko tako razstavo sploh pripeljala v Ljubljano in da je prepoznala umetnika v tej svobodi modernizma. To je bil zelo specifičen povojni politični čas, ko so postavljali velike spomenike revoluciji. Zgodilo se je programiranje, prepoznavanje in dopuščanje, da prihajajo velika svetovna imena z Zahoda,« pove Karla Železnik.
Ljubljanski grafični bienale je po njenem mnenju še vedno zelo pomemben in vitalen na svetovni bienalski sceni – še vedno išče, je v koraku in včasih celo pred sodobnimi trendi. V šestdesetih, denimo, je celo »prehitel« beneškega, ko je legendarni ameriški popart umetnik Robert Rauschenberg veliko nagrado najprej prejel v Ljubljani in šele nato v Benetkah. Odkar je bienale leta 2001 zamenjal format v kurirano razstavo (prej so šle prijavnice po vsem svetu po nekakšnem nacionalnem ključu), je vedno povabljen tudi kurator, ki pripravi koncept osrednje razstave. Že od drugega bienala naprej pa je zelo pomembna tudi nagrada grand prix; v ospredju je osrednja razstava, vedno pa jo spremlja še razstava nagrajenca.
