Ob petkovi otvoritvi 36. grafičnega bienala Ljubljana je mednarodna žirija v sestavi Tia Čiček kot predsednica, Kevser Güler, Albertine Kopp, Francesco Manacorda in Apolonija Šušteršič slovesno podelila tudi nagrade bienala. Veliko nagrado 36. grafičnega bienala Ljubljana je prejela umetnica Noor Abed, nagrado za raziskovalno rezidenco Gabi Dao, posebno omembo pa si je prislužila Maria Arnal. Žirija je med drugim izpostavila, da se Noor Abed v svoji praksi ukvarja z vlogo estetike v uprizarjanju obreda in z uprizoritvijo kot metodo preživetja, pri čemer proučuje, kako se ideologija uteleša v gibanju v kontekstu družbene koreografije. Osrednja nagrajenka s tem dobiva tudi naročilo bienala za razstavo.
O domišljiji in svobodi
Dejala je tudi, da je vprašanje, s katerega mesta postavljamo vprašanja, ki so nam pomembna. »Moj odgovor je: z mesta umetnosti. Zgodovinsko gledano ima vsaka kultura svoja mesta, kjer postavlja temeljna vprašanja, in ta vprašanja so nujna, če želimo znova najti zagon in pogled naprej. In danes, ko je nujnost še večja – ni več tega impulza. Zakaj verjamemo, da se ne da nič spremeniti, čeprav vemo, da bi bilo treba? In to me zelo zanima. Zame je odgovor umetnost, zato je bienale tudi dobil naslov Prerokba oziroma Orakelj.«
Na pot neznanega
Druga pomembna misel, ki jo je vodila, je bila misel na manjše skupnosti, ki so po navadi tudi del večjih skupnosti. »Kaj pa če v Ljubljani najdemo seme neke zgodbe, tradicije, ki lahko postane navdih, model, strategija – za kraje, kjer živimo? Tako sem tu naletela na lutko, Žogico Marogico, ki jo je Ajša Pengov ustvarila za LGL v začetku petdesetih. Svojčas lutkam nisem posvečala pozornosti, zdele so se mi anahronistične. Potem pa sem začela razmišljati: lutka, računalnik, tiktok, mediji, pripovedovanje zgodb …«
Nadalje jo je gnala misel: »Ironično, tudi tehnologi danes iščejo avtonomijo tehnologije. A pogosto gre za darvinistično logiko, ko ustvarjamo orodje, ki nas bo uničilo. Umetna inteligenca najprej poniža umetnost, nato delovno silo, nato človeka samega. Lutka pa si želi ravno nasprotno: da nadaljujemo, da ostanemo skupaj, da gradimo skupnost. Zato se razstava začne v Švicariji, umetniški rezidenci, zavetišču za umetnike že od konca 19. stoletja. Nadaljuje se v MGLC, kjer se skozi umetnost zdravimo – bolečina, ki je lepa in prečiščujoča. Nato zavijemo v Moderno galerijo, kjer so tudi lutke Ajše Pengov, ter seveda še po preostalih razstaviščih letošnjega bienala.«
Skupaj na bienalu sodeluje 25 umetnikov, od teh jih je 23 pripravilo povsem nova dela. Kuratorka je še dejala, da večino umetnikov pred tem sploh ni poznala. »Želela pa sem, da se tudi sama kot 'novinka' podam na pot kot Huckleberry Finn, moj najljubši literarni junak iz mladosti, z ljudmi, ki jih ne poznam. Morda prav ta neznanost sproži energijo, ki pritegne tudi obiskovalce. Kajti nepoznano ni nujno nekaj slabega. Nepoznavanje ne bi smelo rojevati obrambe.« Posebej je omenila slovenske ustvarjalce, Silvan Omerzu je dobil prostor za svoje lutke prav na vseh osrednjih bienalnih razstaviščih, izpostavljeni sta tudi videoumetnica Ema Kugler in Svetlana Makarovič kot pesnica. Kuratorka je s prepletom različnih umetnosti zelo jasno izstopila iz ozkih okvirov grafične umetnosti.
