Prava iskrica upanja, da bi življenje lahko postalo znosnejše, se je pokazala, ko so začele premožnejše egiptovske družine iz Kaira in zlasti iz Aleksandrije vabiti slovenska dekleta in žene ter jim ponujale za takratne razmere dobro plačano delo služkinj, kuharic, varušk ali dojilj. Ko so prve aleksandrinke (to ime se jih je prijelo v številnih časopisnih člankih iz tistega časa in poznejših socioloških, etnoloških in zgodovinskih raziskavah) začele pisati domov in hvaliti življenje v Aleksandriji ter nato svojim možem ali staršem pošiljati še prihranjeni denar, se je za pot z ladjo do egiptovskega pristaniškega mesta Aleksandrija odločilo vedno več Kraševk in drugih Primork. Dasiravno je to njihovo delo v Egiptu v veliki meri pripomoglo k izboljšanju gmotnega stanja njihovih revnih družin, je odpiralo tudi mnoge rane. Stoletja je namreč veljalo, da za družine skrbijo moški, zdaj pa so nenadoma ženske postale tiste, ki so prinašale družinam največ denarja, kar za vse ni bilo zlahka sprejemljivo. Tradicionalne norme, ki so veljale v tedanji družbi, so se s tem porušile. Hudo je bilo, ko so otroci ostali brez mater, in še huje, ko so se začele širiti govorice, da so nekatere dekleta in žene v Egiptu podlegle izzivom moralnih skušnjav.
Slovenke v Aleksandriji.
V Aleksandriji služi zelo veliko Slovenk, ki so večinoma z Goriškega doma. Nedavno je v Soči g. dr. K. Pečnik, zdravnik v Aleksandriji, nekako vabil slovensko ženstvo tja in obetal lepih plač ter varstva s posebnim slovenskim društvom. Res dobro je, da se za dušo in telo tistih Slovenk kaj stori, ki si ondi iščejo kruha, a po drugi strani vendar prav damo Primorskemu listu, ki resno svari pred izseljevanjem v Aleksandrijo, in sicer v verskem, narodnem, socijalnem, družinskem in moralnem oziru, trdeč, da se v lepi goriški okolici in v Vipavski dolini kruha dobi lahko, delavcev in delavk pa težko. Neumljivo je nam, kako more zakonska žena popustiti doma moža in otroke ter oditi v Egipet. In takih čudnih slučajev na Goriškem ni malo.
Slovenski list, 8. maja 1897
Slovani v Egiptu.
Uredništvo vašega cenjenega lista me je naprosilo, naj pošljem vsaj vsak mesec en dopis o gibanju Slovanov v deželi piramid, osobito pa slovanskega društva in čitalnice Sloga v Aleksandriji. (…)
Kaj naj bi rekel slednjič o nas Slovencih v Egiptu? (…) V Aleksandriji bo slovenskega življa od 4000 do 5000 duš, med temi komaj 100 Slovencev, vsi drugi tisoči pripadajo – Slovenkam, našim služkinjam v Egiptu; glede tega števila porabljam podatke c. in kr. avstrijskega konzulata v Aleksandriji. (…)
Potovanje naših služkinj v Egipet je povsem socijalno vprašanje. V Egiptu si prisluži naša služkinja 20–35 gl. povprečno na mesec, ima zraven tega še lažje delo, dobro hrano in vsak dan še kako prosto uro. (…) Vse bobnanje po domačih listih, ki svari pred izseljevanjem v Egipet, ne bo nič pomagalo, dokler ponuja Egipet tistim, ki doma kruha nimajo, boljši zaslužek. (…)
Od Evropejkinj, ki prihajajo v Egipet kot služabnice, imamo tri vrste razločevati, in te so: Lahinje iz južne Italije, Grkinje po največ z grških otokov in Slovenke. Lahinje in Grkinje nič niso boljše kot domače Egipčanke, če mogoče po navadi še bolj nesnažne in lene, ni čuda torej, da vse boljše družine po pridnih Slovenkah segajo. (…)
Glavna težkoča naših služkinj v Egiptu je nekaj goriških in tržaških Lahov, skoro vsi čifuti, ki že dolga leta izkoriščajo tisoče naših služkinj v Egiptu. Ti imajo mešetarije za službe, nameščajo jih z goljufijo komaj došle iz domovine tudi v kraje, o kojih je bolje, da molčim. Mlado dekle, ki ne pozna goljufivca, gre ne vede v propast in mora še za svojo pogubo drag denar plačali čifutski pijavki. (…)
Soča, 9. aprila 1897
Ne v tujino!
Prijatelj iz Egipta mi piše, kako žalostne razmere vladajo tam. Dela, zaslužka ni nič. Kjer pa ni dela, ni tudi jela. Vse polno brezposelnih ljudi, in sicer obojega spola, se vlači po ulicah. Kako se ti ljudje preživljajo, si pač morete misliti. Preveč grozno bi bilo, ko bi o tem pravil. In vendar naši ljudje – hočemo reči – naše ženske drvijo tja, kot muhe v močnik, kljub temu, da se je o tem že toliko in toliko pisalo zlasti pa v priljubljenem Primorskem listu. In priznati moramo, da je on prvi list na Slovenskem, ki je začel že pred leti neustrašen odkrit in odločen boj proti izseljevanju v Egipet, in sicer na ta način, da je prinašal razne dopise iz Egipta, v katerih se je ojstro bičalo tamošnje življenje naših žensk. (…) Ker pa hočem o tej važni zadevi pozneje več izpregovoriti, ne rečem za sedaj druzega: kakšno srce imajo stariši, ki pustijo svoje hčerke v Egipt, vzlic temu, da jim je prav dobro znano, v kakšnem stanu živi tam pretežna večina naših deklet. Kakšno pa mora še le imeti mož, ki dovoli ženi v svet, pustivši doma cel kup nedolžnih otrok?!? (…)
Primorski list, 27. junija 1912
Grozna tragedija.
Goriška straža poroča s Kojskega v Brdih: V torek (28. junija) zjutraj okolu 4. ure se je vrnil domov Franc Kumar na Stegaršču, stopil v sobo svoje žene Jožefe, ki se je pred kratkim časom vrnila iz Aleksandrije. Vnel se je med njima prepir – nesrečni mož vzame bajonet in udriha ž njim po ženi. Na obupni krik težko ranjene prihite nevesta ter bližnji sosedje v sobo, kjer najdejo ubogo ženo večkrat ranjeno na rokah in prsih. Domačini so jo za silo obvezali in prepeljali v goriško bolnišnico. Ali so rane smrtne, bodo ugotovili zdravniki. – Po nečloveškem činu je Kumar bežal in med begom klical: »Storil sem, kar sem mislil že davno!« Bežal je proti sv. Križu, od koder se je kmalu zaslišal močan pok. Slutilo se je najhujše. Ko gredo Kumarja iskat, ga najdejo ležati na pokopališču na hčerinem grobu vsega razmesarjenega. Nad 60 let stari mož si je pripravil grozno smrt. Vzel je s seboj ročno granato ali dinamitno patrono, in se sam razstrelil! Kdo je kriv? Pač težko vedeti, kaj sta imela med seboj mož in žena, ki se nista videla že nad deset let. Eno je gotovo: Aleksandrija, ta deveta dežela goriških slovenskih deklet, je pač uničila srečo že mnogih družin.
Večerni list, 8. julija 1920
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
