V Gornjem Cerovem je ob cerkvi sv. Nikolaja, ki vsake četrt ure glasno opozarja nase, simpatična gostilna. Uporabljajo sicer oba izraza, tako gostilnica kot okrepčevalnica, v vsakem primeru gre za malo večji bife, ki se poleti hvali s svojim razgledom čez cesto, pozimi pa je v notranjosti prostora za kakšnih 20 ljudi.
Razgled kljub imenu ne dosega tistega pri Urošu in Nejki Klinec, a je na naše popoldne, ko je v Brdih sijalo toplo sonce, dišeča pomladna narava naredila svoje in pogled s terase na vinske griče je bil učinkovito sproščujoč, vaško mirnost pa je še poudarjal len in, zanimivo, ne preveč lačen oranžen maček Čarli.
Gostilnica na lepem razgledu je zelo enostavna in nepričakovano simpatična ustanova. V ponudbi imajo le fiksni meni petih jedi, ki morda ne bo zadovoljil vseh okusov, vegetarijancu v naši ekipi, recimo, niso našli prave rešitve za glavno jed. Pomagali smo si s predjedmi in seveda z vinom, konec koncev smo večerjali v eni najzanimivejših vinskih pokrajin modernega sveta.
A je tudi v tem primeru ponudba Okrepčevalnice na lepem razgledu enostavna. Imajo vina treh vinarjev, bližnjih sosedov Bregarja, Karola Simčiča z ekipo in Blaževih. Za tiste, ki jim ni dovolj steklenica navadnega piva, je v igri še zelo bavarski augustiner.
Če se hočete v toplem popoldnevu, ki se počasi preveša v večer, po briško osvežiti, ponujajo enostavno, a nujno potrebno penečo rebulo iz vinske kleti Blaževih. Ob tradicionalno zanesljivi Bregarjevi malvaziji pa so že prinesli prvi krožnik z zeliščno frtaljo, primorsko omleto, ki ji za nevegetarijanski del omizja priložijo domačo suho salamo, vsi pa smo dobili tudi zanimive okisane bučke in čebulo. Sijajen, duhovito opremljen krožnik, ki bi lahko bil vsaj dvakrat večji. No ja, morda gre za občutek, ker je bila prva jed tako dobra, da bi lahko pojedli tri.
V drugi fazi postrežejo konkretnejše porcije juh. Še posebej zanimiva je bila zelenjavna, ki je pomenila rahel odmik od klasičnih minešter. Govorimo o kombinaciji špargljev, korenja in sira. Izvrstna, zelo sezonska juha, ki ji je na drugi strani družbo delala tradicionalna goveja juha, ki jo popestrijo z rezanci, koščki mesa in korenjem.
Morda je treba na tem mestu še enkrat opozoriti na dve stvari. Prvič, če sedite zunaj na terasi, tako kot naš trio, ste tako rekoč prisiljeni k ogledovanju prelepe okolice, in drugič, zvonovi svetega Nikolaja brezkompromisno zvonijo vsake četrt ure, še posebej nepopustljivi so ob polnih urah. Čeprav se mnogim gostom to lahko zdi simpatično, zakaj pa ne?
Nam se je zdel zelo simpatičen tudi konkreten briški merlot Blaževih. Vino kot poklicano za mesne jedi, čeprav se je lepo rimalo tudi z ravioli, ki jih zabelijo s panceto, sirom in šparglji. Omaka, ki se je zgodila ob mešanju sestavin, je morda celo najboljše, kar se nam je zgodilo pod svetim Nikolajem.
Tudi glavna jed tistega dne je bila v ponudbi le ena, a odlična: pečena svinjska rebra, ki sta jih spremljala popražen krompirjev polpet in medeno sladek grah. Tudi v tem primeru bi lahko mesojedci prenesli še kak gram sicer izvrstne svinjine več, a so imeli za konec že pripravljene štruklje. Kakšne? Navadne. Pa niso bili navadni, ampak eni najboljših iz kobariške šole, kar smo jih v zadnjih letih pokusili.
Na koncu smo pristali, kot je pri najboljših v navadi, pri žganicah. Grenčica je bila iz istrske destilarne Rossi, domača sta bila zelo močna methana in tropinovec.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
