Vodja krščanskih demokratov Friedrich Merz je dobil močno klofuto ob začetku kanclerskega mandata. Prvič po letu 1949 se je v Nemčiji zgodilo, da kanclerski kandidat ni bil izvoljen v prvem krogu. Šele v ponovljenem drugem krogu, ko so bile na kocki stabilnost Nemčije, Merzeva kanclerska usoda in celo morebitne vnovične predčasne volitve, mu je uspelo dobiti potrebno večino poslanskih glasov. Prejel je 325 glasov, devet več od absolutne večine 316 glasov in petnajst več kot v prvem krogu. Vidno mu je odleglo, so pa zapleti ob imenovanju slaba popotnica ob začetku vodenja Nemčije, tudi zato, ker bo ob večjih načrtovanih reformah vedno v zraku viselo vprašanje, ali ima zadostno večino.
Oranje trde politične ledine
Dan se je za Merza začel z zapletom, ki ga ni pričakoval skoraj nihče kljub negodovanju v obeh koalicijskih partnericah glede doseženega koalicijskega dogovora. Koalicija konservativnih krščanskih strank CDU/CSU in socialdemokratov (SPD) ima tesno večino v bundestagu (328 poslancev od skupno 630), potem pa se je osemnajst poslancev koalicije odločilo glasovati proti Merzu, se vzdržalo ali pa se glasovanja niso udeležili. Govor je bil o zaušnici, poravnavanju starih računov in tudi preprostem nezadovoljstvu s koalicijsko pogodbo, ki je mestoma zelo splošna, stranki pa si že zdaj zaveze iz nje razlagata diametralno nasprotno.
Kateri poslanci so plavali proti koalicijskem toku, zaradi tajnega glasovanja ni bilo mogoče ugotoviti. Tako so morali v stranki CDU/CSU in tudi v SPD prepričevati poslance, naj glasujejo za koalicijo. Česa takega v nemški politični zgodovini ob imenovanju kanclerja še ni bilo. Resda sta bila kanclerja Helmut Kohl in Helmut Schmidt izvoljena s tesno večino enega glasu, prav tako so kanclerski kandidati izgubljali kak glas poslancev svojih strank (to se je v zadnjih dveh desetletjih zgodilo Olafu Scholzu, Angeli Merkel in Gerhardu Schröderju), toda vsi so bili kljub uporniškim glasovom izvoljeni v prvem krogu.
Koalicija je vztrajala pri kandidatu
Merz, ki je za svojo izvolitev pripravil sodček piva, je ob razgrnitvi rezultatov dobil dolg obraz. Razočaran je v svojem političnem življenju sicer vajen – šele v tretje mu je denimo uspelo postati vodja stranke in kanclerski kandidat. A takšnega hudega udarca, kot ga je dobil zdaj, s čimer je pod vprašajem – ob že tako rekordno nizki javnomnenjski podpori – njegova moč na čelu vlade, še ni dobil. Pivo, ki ga je pripravil, je moralo počakati. Nemčija je bila pahnjena v negotovost, ki se je nemudoma odrazila v padcu borznega indeksa Dax in spraševanju, kako naprej.
Temeljno vprašanje – namreč, ali bo Merz vztrajal pri kanclerski kandidaturi, so hitro razblinili v prihajajoči koaliciji. Ta je sporočala, da je še naprej njihov kandidat. Vodja stranke CSU Markus Söder je trdil, da se je zgodil hud udarec demokraciji, a vztrajal, da je dober začetek koalicije še mogoč in da ni nič izgubljeno.
Stranke so nato iskale pravne poti, da bi naslednji krog glasovanja o Merzevi kandidaturi izvedli še v torek. Ne le da se je na glavo postavila celotna časovnica prenosa oblasti z Olafa Scholza na Merza, prav tako ni bilo jasno, kako bo s prvimi potmi v tujino, ki jih je Merz načrtoval za sredo (k Emmanuelu Macronu v Pariz in Donaldu Tusku v Varšavo) ter petek (praznovanje dneva zmage v Kijevu pri Volodimirju Zelenskem). Po potrditvi Merza v drugem krogu ovir ni bilo več.
Koalicijskima strankama je slednjič Zelene in Levico (z njo CDU/CSU sicer noče sodelovati ne na zvezni ne na deželni ravni) uspelo prepričati, da privolita v predčasni drugi krog glasovanja že v torek, za kar so potrebovali dvotretjinsko večino. Skrajno desne stranke AfD za podporo niso vprašali. Bila je namreč edina, ki se je nad Merzevo polomijo odkrito veselila in zahtevala predčasne volitve.
