Nekaj dni pred začetkom maturitetnih izpitov je na kamniški gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra čutiti napetost, a hkrati veselje ob koncu iztekajočega se šolskega leta. Ko je odzvonila še zadnja šolska ura, se je skupina dijakov začela počasi zbirati pred učilnico profesorja angleščine Milana Mandeljca, da bi od njega dobili še zadnje informacije in potrditev že osvojenega znanja.
Dijakov ne pomiluje
Mandeljc med drugim priznava, da svojih dijakov pred maturo morda ne pomiluje toliko, kot bi si želeli – a ne zato, ker ne bi razumel njihove napetosti, temveč ker iz izkušenj ve, kaj jih čaka po srednji šoli. »Vsako leto se znova potrdi, da ko se dijaki s prvimi izkušnjami vrnejo s fakultete, povedo, da imajo hkrati tudi po deset, dvanajst izpitov. In za vsakega se učijo več kot za vso maturo skupaj. Takrat dojamejo, da matura ni bila tak bavbav, kot se jim je zdelo,« pravi.
Kot profesor se zaveda pomena mature – ne le kot zaključnega preverjanja znanja, temveč kot simbolnega trenutka, ki nekaj pomeni tako dijakom kot staršem in širši družbi. »Seveda je naporno, ampak kaj v življenju, kar ima težo in pomen, ni? Brez mature bi vse skupaj prehitro zvodenelo,« meni. Pogosto se pojavljajo ideje o nadomestitvi mature s sprejemnimi izpiti, a Mandeljc opozarja, da večina slovenskih fakultet nima omejitev vpisa. »To pomeni, da bi večina mladih, ko bi januarja ali marca videli, da jih povsod sprejmejo, preprosto spustila stvari iz rok. Matura pa jih prisili, da se trudijo do zadnjega dne, da ostanejo v mentalni in študijski kondiciji – verjetno najboljši v življenju.«
Natrpan ritem učenja
»Angleščino pišemo to soboto, slovenščino pa že ta četrtek,« pove dijakinja Julija Maver. »Ritem je kar natrpan. Po eni strani je fino, ker bomo imeli prej konec in se lahko potem bolj osredotočimo na druge izpite. Po drugi strani bi nam prav prišlo še nekaj dni več – vsaj dva, tri vmes, da zadihamo.« Julija je izbrala kemijo in psihologijo kot izbirna predmeta. »Tako da imam štiri izpite zapored – brez pavze. Malo naporno, ampak sem že ves čas delala sproti, tako da ni tako hudo. Poleg tega nimam omejitve na fakulteti, kar mi vzame velik del pritiska.« Doma ima močno podporo. »Starši so me že od osnovne šole spodbujali, da delam sproti. Imam tudi sestro, ki je zelo uspešna – zdaj dela doktorat, bila je v Franciji in zdaj gre v Ameriko. Je moja inspiracija, zagotovo pa ne dodatno breme.«
Jošt Petek, njen sošolec, je eden tistih, ki ga maturitetni pritisk ne moti, celo nasprotno. »Pritisk mi ustreza. Če ga ni, se težko spravim k delu. Zdaj grem na medicino, tako da moram maturo opraviti z odliko. Ampak imam tudi plan B, biotehnologijo, ki ima nižjo omejitev.« Na splošno pravi, da gimnazija ni bila tako strašna, kot so napovedovali. »Se da. Ne brez dela, ampak ni pa tudi misija nemogoče.« Benjamin Zelič Berčič, ki se je odločil za študij računalništva, k maturi pristopa bolj sproščeno. »Nimam omejitve, tako da se mi ni treba preveč obremenjevati. Samo da naredim. Imam tudi čas, izpite sem si lepo razporedil.« Tudi Julija Blažič vidi v trenutni dinamiki nekaj pozitivnega. »Ni pritiska, ker na študiju kemije, kamor se želim vpisati, ni omejitve. Pripravljam se, ker bi rada imela dobre rezultate, ampak če kaj ne gre, ni konec sveta. To kar sprošča.« Vsi sogovorniki cenijo dodatne priprave, ki jih organizirajo učitelji na šoli. »Predvsem pri angleščini mi te ure res pomagajo, ker pisanje ni moja najmočnejša točka. Včasih je kar presenetljivo, koliko dijakov pride – tudi tisti, ki imajo že odlične ocene,« prizna Julija.
Kljub različnim pristopom in ciljem je pri vseh zaznati skupno nit: matura je mejnik. Nekateri jo jemljejo kot izziv, drugi kot obvezo, tretji kot preizkušnjo vzdržljivosti – a za vse je to prehod iz enega življenjskega obdobja v drugo. »Pa naj gre še ta teden mimo,« reče eden v smehu, »in potem – gremo! Na morje, v hribe, kamor koli, samo da je konec!«
