Naj ponovimo, kar smo zapisali že večkrat – Celje je kljub odmevni zamenjavi župana še vedno mrtvo mesto. Kot je marsikje pri nas v navadi, se meščanstvo zliva v množico trgovskih centrov, staro mestno jedro pa je še posebej zvečer tako prazno, da ga izraz mesto duhov pravzaprav ne opiše dovolj dramatično.
Gre namreč za urejen lokal, ki gostu že na spletu, nato pa tudi takoj po prihodu zagotovi vse potrebne podatke. Tam sta jedilni list in vinska karta, ki je na začetku ponujala kar nekaj slovenskih penin na kozarec, šampanjce pa zgolj na steklenico. Jasno, na celjsko tržnico nismo šli na šampanjec, ampak smo si izprosili prijetno zlato radgonsko kapljico in domačo, tako rekoč sosedovo blago viljamovko. Kot rečeno, možnosti je še nekaj, podobno kot pri hladnih predjedeh, kjer so ob omenjeni alkoholni podlagi postregli s prvo hišno specialiteto, kombinacijo žolce in govejega jezika (sedem evrov). Tradicionalni mesnini iz kategorije realne revne kuhinje so podprli z bučnim oljem, ptujskim lükom in ocvrto čebulo.
Specialist za hladne mesnine je, če smo prav razumeli, kar šef gostilne, tudi zato smo si naročili še narezek. Tu je bila domača suha salama, zraven budžola, obvezen savinjski želodec in mesno bogata slanina. Sire zagotavlja celjska mlekarna, še posebej je ugajal dimljeni, blizu sta mu bila tudi klasični poltrdi in tisti s čilijem. Sodelovale so tri vrste kruha, koruzni, kdo ve zakaj sipin in čemažev, sicer pa so bili za vsak slučaj in boljšo prebavo zraven še mini hudobne papričice, bučke, gomoljna zelena, čebula in korenje. Za polno porcijo omenjenih dobrot je treba odšteti okoli 20 evrov, jo pa postrežejo tudi v polovični, tako da so siri, okisana zelenjava in izvrstni mesni kosi skupaj kakih 10 evrov.
Chardonnay je vztrajal tudi ob praženih jetrcih, ki so bila za odtenek pretrda, za 12 evrov je prijazno odmerjeno porcijo pospremil praženi krompir, nato pa je kozarec Kristančičevega Turna (štiri evre) napovedal enega od zvezdnikov večera, jelenov ossobuco (nekaj čez 20 evrov) v krepki omaki korenja in druge gomoljne zelenjave. Meso je bilo lepo zmehčano, okus pa je kar klical po ponovitvi. Na drugi strani se je zdela za odtenek premastna sicer velika zarebrnica krškopoljskega pujska (nekaj čez 20 evrov), čeprav je bila osnovna ideja s pečenim krompirjem, papriko, bukovim ostrigarjem in šparglji dobro zamišljena.
Pri Oštirki imajo lepo serijo žganic pa tudi kar pet sladkih vin, ki jih za res ugodno ceno ponujajo tudi na kozarec. Tudi šeri Eva Cream, ki smo ga za dva evra pili ob tako imenovani celjski rolci, šamroli podobni specialiteti, ki ji dodajo vaniljev sladoled, malinovo omako in zdrobljene piškote. Vizualno je bolj zanimiv jabolčni tart v obliki jabolka, ki v sredici skriva jabolčni kompot, a okusi niso posebej navdušili. Najde se še nekaj konkretnejših sladic, tudi palačinke, a je človeško telo na žalost omejeno in se po sladicah, če le ni treba v avto, zadovolji zgolj še s šilcem žganega, recimo z Jakončičevo Sofijo.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
